DUHOVNO

mag. Franc Kuzmič: Bodonci skozi čas

Vas Bodonci je pretežno hribovita vas na prisojni legi na obeh straneh bodonskega potoka (Spunika), ob cesti Černelavci – Grad. Čeprav je vas  široko razložena, pa  nudi lep razgled po Prekmurju in daleč na Štajersko, saj leži na zadnjih izrastkih Goričkega. Domačije so v dolini, na pobočjih in slemenu. Vas leži uradno na 281 m nadmorske višine.

Prst je v dolinskem delu lapornato-peščena, na slemenu pa je peščeno-prodnata ilovica. V dolini in na pobočju so njive in travniki, tudi sadno drevje.

Prebivalci se ukvarjajo s kmetijstvom, z živinorejo in delno s sadjarstvom. V sedemdesetih letih so nekateri kmetje začeli graditi sodobne hleve in druga sodobna gospodarska poslopja. Veliko kmetov je bilo prav tako kooperantov. Gozdovi so mešani. V preteklosti je bilo v vasi tudi precej obrtnikov. V vasi so si oskrbeli tudi skupinski vodovod.

Pred leti je bila na cerkvenem bregu plantaža s sortnimi jabolki (20 ha) v lasti KG Rakičan, enote pri Gradu.

Revir s poljsko in gozdno divjadjo pripada lovski družini Radovci.

Vas se  po sedaj znanih virih prvič omenja leta 1365 kot Bodonynch, naslednje leto kot Badonynch (iuxta riuulum Mazthna in dystrictu Waralyakurniky) in leta 1499 kot Bodonyncz. Pozneje so se imenovali tudi Bodohegy.

Vasi pripadajo zaselki: Varaš, Prékves, Griže, Brglezje, Vlajóščarje, Bákov Breg, Špárašov Breg, Makárijev Breg, Erbertov Breg, Cárova Graba in Frumenova Graba.

Po Krajevnem leksikonu Dravske banovine, leta 1937, je imela takratna občina Bodonci 2325 prebivalcev na površini 2490,35 ha (1241,38 njiv in vrtov, 329,62 travnikov in pašnikov, 10,69 vinogradov, 813,05 gozdov in 105,61 je navedeno kot ostalo), in sicer  445 hiš, 429 posestnikov, 5 kočarjev in 11 najemnikov. K občini so takrat pripadali kraji: Bodonci, Radovci, Vadarci, Beznovci in Zenkovci.

Prebivalstvo v vasi se je po ljudskem štetju gibalo takole:
1869 – 664 prebivalcev
1880 – 745
1890 – 848
1900 – 917
1910 – 970
1931 – 801
1948 – 694
1953 – 661
1961 – 608
1971 – 564
1992 - 461
2002 – 436 (zadnji popis)

V času reformacije je vas pripadala  protestantski župniji pri Gradu. Znan je podatek, da je grački pastor, katerega ime ni znano, leta 1599 plačal 1 forint letnega davka. Prvi znani pastor je bil Ivan Terboč, ki je bil posvečen 5. 5. 1616 (1619), posvetil pa ga je škof Klasekovič. Terboč je bil leta 1627 senior in tudi član vizitacijske komisije, kakor tudi grački dekan še leta 1646. Znano je, da je bil v letih 1651-1655 pastor Jurij Geöde. Zadnjega pastorja je leta 1672 pregnal Peter Széchy in župnijo izročil katoliškemu duhovniku.

V Bodoncih je bila tudi podružnica gračke župnije, poimenovana kot podružnica Sv. Lenarta. Iz vizitacijskega zapisnika iz leta 1627 so k tej podružnici pripadale štiri vasi: Bodonci, Zenkovci, Beznovci in Vadarci. Iz teh vasi je vsak celi kmet in prav tako polkmet  plačeval evangeličanskemu duhovniku 40 denarjev in po eno kuro. Kočarji so bili dolžni dati po vsej župniji po en groš ali enodnevnega delavca. Pri vsaki hiši mu je pripadala tudi  svinjska krača, hleb kruha, skleda ovsa, prgišče prediva in en denar.

Vizitacijski zapisnik iz leta 1698, ki spada v protireformacijski čas, katerega je naročil györski škof Avgust Kristijan, izvedel pa vašvarski arhidiakon Štefan Kazó (v marcu 1698) in ga zapisal na 70 straneh, je za podružnico sv. Lenarta v Bodoncih, ki je bila v sestavi župnije Marije vnebovzete v Gornji Lendavi (Grad), navedel naslednje podatke: V Bodoncih (Bodóncz) je bilo vseh prebivalcev 209, od tega le 3 katoličani in njihovi otroci. Vsi ostali so bili evangeličani. K tej podružnici s pripadale še vasi Vadarci (105 prebivalcev, od tega 5 katoličanov z otroki), Beznovci (42 prebivalcev, od tega 2 katoličana z otroki) in Zenkovci (69 prebivalcev, kjer so pri katoličanih zapisani zgolj  otroci).

V času po tolerančnem ediktu Jožefa II. (1781) so evangeličani pripadali cerkveni občini  Puconci. Leta 1792 je bila v kraju zgrajena  protestantska cerkev. Sedanja cerkev je bila zgrajena leta 1899, ki so jo v letih 1923 in 1976 obnovili.

Prebivalci katoliške veroizpovedi v vasi so do leta 1796 pripadali k župniji pri Gradu, z ustanovitvijo nove župnije v Pečarovcih (1796), pa pripadajo k pečarovski župniji.

Bodonci so bili pod turško oblastjo od leta 1640. Plačevali so davek Agi Chiarnady in hodili na delo v Veliko Kanižo, kjer so imeli Turki za to območje  svoj najbližji sedež. Leta 1641 so Turki ropali po Bodoncih in okoliških vaseh in naredili veliko škodo. Avgusta 1643 je šel sam Aga z več Turki v Bodonce. Osem otrok so odvedli v sužnost, enega človeka pa so razsekali. Vse hiše v vasi so razrušili. Štiri otroke so izpustili brez odkupnine, ostale štiri pa za enajst sto tolarjev. Tako je zapisano v zgodovinskih zapisih.

Ena izmed temeljnih nalog protestantov je bila tudi osnovno šolstvo.

Sprva je bila župnijska osnovna šola za Bodonce pri Gradu (Gornji Lendavi), kjer je bila tudi župnija. Iz vizitacijskega zapisnika iz leta 1627 je zanimiv podatek o plačilu učitelju. Ta je bil skoraj v vseh župnijah po Prekmurju enak, saj to potrjuje  večkratna omemba »kot drugod«. Tudi v primeru gračke župnije oz. šole je ta navedba. Potemtakem so učitelju in obenem kantorju plačevali v prvem in drugem letu šolanja ob vsakih kvatrih (četrtletjih) 25 denarjev, v 3. in 4. pa 32 denarjev. Pozneje 50 denarjev. Na dan sv. Gala po enega kopuna ali petelina, ob sejmu dvanajstdenarski nož ali tri groše. Ob zvonjenju mrliču je dobil 5 denarjev, če je zvonil z obema zvonovoma, če samo z manjšim, pa 2 denarja. Od zvonjenja proti nevihti in za večerno in jutranjo molitev je dobil od vsakega vinogradnika po en pint nezavrelega mošta. Kdor je hotel dati več, je lahko dal.

Na novoustanovljeni cerkveni občini se je istočasno začel tudi pouk na evangeličanski šoli na pobudo  prvega pastorja Števana Smodiša, leta 1792. Napačna je omemba letnice 1762, kajti to je tehnična napaka, ki so jo žal potem prenašali dalje. Sprva je bil pouk v zasebni hiši. Leta 1856 so sezidali zgradbo za enooddelčnico, ki so jo obiskovali otroci iz vse »gmajne«. Prvi učitelj je bil kantor Matjaš Godina, poznejši bodonski pastor. V zgodovini so se zvrstili številni učitelji, med njimi naj omenimo Janoša Flisarja (Faludi), ki je služboval v Bodoncih, v letih 1861-1905. Na šoli je moral poučevati 200 do 300 otrok, poleg tega je opravljal še kantorsko službo, poleg tega pa je moral  po goričkih vaseh »sprevajati« pokojne od 14 do 16 km daleč. Po njegovem prizadevanju so »Bodončani« zgradili novo šolo z dvema učilnicama. Poleg cerkvenega petja je vodil mladinski pevski zbor. V čebelarstvu je kot inovator prvi uvedel lesene panje namesto košev. Pri njem se je učil čebelarstva njegov poznejši zet in učitelj Ferenc Kondor, ki je potem zaslovel kot največji čebelar vse krajine.

Flisar si je tudi nabavil prvo parno mlatilnico na Goričkem. Prav tako je bil njegov "cepičnjek" vir pomoči za dvig sadjarstva in vinogradništva daleč naokrog. Sovaščanom je veliko svetoval z gospodarskimi nasveti.

Leta 1892 so zgradili novo šolo. Do tega leta pa so nastale šole v Strukovcih (1868), Gornjih Slavečih (1874), Kruplivniku (1875) in so s tem bodonsko precej razbremenile. Pozneje sta bili ustanovljeni šoli še v Dolnjih Slavečih (1895) in Vadarcih (1913).

Banovinski šolski odbor je 27. 9. 1930 versko šolo ukinil in ustanovil štirirazredno državno narodno šolo.

Po božiču leta 1944 so se v šolo vselili madžarski begunci, nato madžarski in nemški vojaki, nazadnje pa rdečearmejci.

Zaradi dotrajanosti so staro šolsko poslopje porušili in zgradili novo, sodobno šolo. Jeseni, leta 1979, so odprli štirirazredno osnovno šolo, tudi z vrtcem, tokrat prvič v tem kraju za otroke iz vasi in okolice.

Med obema vojnama je bil v vasi tudi Sokol kraljevine Jugoslavije in podružnica Jadranske straže.

Gasilska dejavnost je bila v prekmurskih vaseh zaradi pogostih požarov dejavna  zelo zgodaj. Zakonodaja in potrebe pa so narekovale tudi registrirano gasilsko dejavnost po vaseh,  tudi s strani zavarovalništva.  Gasilsko društvo v Bodoncih je bilo ustanovljeno na ustanovnem občnem zboru 23. 6. 1923, ki je bil v prostorih osnovne šole. Na zboru so izvolili tudi vodstvo. Prav tako so ustanovili društveno godbo na pihala (morda po vzoru sosednjih Strukovčarjev), ki pa je zaradi slabega vodenja kmalu razpadla. Društvo je imelo v začetku dvokolesno ročno brizgalno znamke Walser, ki je bila v slabem stanju in so jo hranili v leseni orodjarni. Prvi ognjeni krst društva je bil 1. 10. 1924, ko je gorelo pri posestniku Vlaju v Vadarcih. Leta 1934 so z zbiranjem denarja kupili rabljeno štirikolesno ročno brizgalno. Leta 1955 so nabavili prvo motorno brizgalno. Ko so leta 1968 organizirali borovo gostüvanje, so  z izkupičkom začeli graditi gasilski dom, ki so ga potem z leti večkrat preurejali in obnavljali. Brizgalno so nato še nabavili leta 1972 in leta 1997 še novo avtocisterno. Nabavljali pa so tudi orodna vozila.

V gostilni Rudolfa Maršika so se 16. 3. 1945 spopadli madžarski orožniki s partizani, ki jih je vodil Filip Korošec-Bor, ki je bil v boju ranjen.

V vasi je prav tako več let delovala krajevna knjižnica, delujeta pa še krajevni urad in pošta.

V vasi je evangeličansko in katoliško pokopališče. Na pokopališču je spomenik borcu Štefanu Rodiju.

Iz Bodonec naj omenimo vsaj dve pomembni osebnosti: prvi je harmonikar in pevec Franc Štivan (1901-1990) ter glasbeni pedagog in skladatelj Aleksander Vlaj (1935-2004).

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |