DUHOVNO

Dr. Milček Komelj: Beerovo zrenje v ujetost človeških hrepenenj

Nikolaj Beer

Slikar Nikolaj Beer je izoblikoval svojo ustvarjalno podobo že v osemdesetih letih 20. stoletja, ki so v znamenju t. i. »nove podobe« naznanila tudi prerod izrazno poudarjenih slikarskih prijemov. Tedaj se nam je nenadoma do kraja razkril kot ustvarjalec, ki svetlo strmi v temò življenja ter izžareva samo ljubezen, medtem ko s svojimi barvami ustvarjalno brazda prekmursko zemljo, ki mu vse rojeva in vse razkraja. Umetnik oznanja ljubezen in zvestobo do življenja kot slikarski pridigar v svetišču narave in kaže na človeška veselja in padce, včasih tudi satirično ali razumevajoče hudomušno. S tem pa je postal ustvarjalec, ki vidi nebeško kraljestvo tudi v pokončni rasti poganskih borovcev ter v gošči vetrovne narave na Goričkem, primerjanem s slovensko Provanso. Vidi ga v kolesnicah svojih resničnih in izsanjanih poti, v svojih neskončnih njivah z brazdami, ki jih na slike mehko in sunkovito nanaša s hlastno oživljajočo gesto, kot bi svojo naravo že sam zasejal z življenjem in vanj naseljeno smrtjo in oznanja bolečino vsega živega, ko hodi po zemlji in se vedno znova, če le nanese priložnost, vrača na izgubljeno Goričko srkat razglede in razmišljat o preteklosti kot tavajoč apostol med Izlakami in Goričkim, blodeč po gostilnah in pokopališčih, govoreč s slikarskim jezikom kot z izrazito osebnim in hkrati tipično prekmursko-goričkim dialektom, ki ga je zelo izvirno izoblikoval v dialogu s svetovnim slikarstvom; toda šele potem, ko mu ga je vdihnil v srce, oko in ustvarjalno roko ljubezenski odnos do rodovitne goričke zemlje. Na tej zemlji se mu poleg rodnih Križevcev na duhovnem zemljevidu njegove ustvarjalnosti med stalnimi motivi kot potopljeni otok prikazuje tudi skrivnostna izginula vas Kükeč, zgoščena v ekspresijo, vizijo, spomin in simbol, prav podobno kot se je pesniku Dušanu Šarotarju na cesti, »ki ne vodi nikamor več« ali sega »tja, kjer ni nobenega znamenja več«, zgostil spomin  na rodno Prekmurje v »krajino, ki je ni«. Beerova izraznost in morebitna mistika sta dosledno spočeti iz duha njegove odmaknjene, zanj izginule in vendar neuničljivo žive domače narave, ne iz samovoljne domišljije. Sam umetnik, ki je tesno povezan tudi z njenimi prebivalci, pa mi je nekoč razodel, kako si je v mladosti, ko ima vsakdo še kak življenjski cilj, želel predvsem to, da bi lahko naredil svet boljši. To pa lahko počne le tako, da nam slika svet v njegovi usojenosti, človek, ki mu ga je dano ugledati v luči takega spoznanja, pa ga zato tudi laže prenaša. Skozi luč ustvarjalnega spoznanja sijoči Beerov pogled pa zato teži po razločevanju med dobrim in zlim, bogom in hudičem, ki se velikokrat ujema z modrostmi, zapisanimi že v svetih knjigah, in od tod zažive na njegovih risbah tudi besede iz starodavne Biblije, na katero se umetnik opira pri posredovanju lastnih misli, na njih pa se znajde tudi kak z Biblijo povezan motiv.

Iz Beerove umetnosti žari predanost vsemu, kar prinaša življenje; njena velika občutljivost, povezana s slikarjevo prvinskostjo pa se lahko v svoji ekspresivnosti izraža le navzven tudi močno drastično, četudi je v osnovi vselej sočutno nežna. Umetnikov pogled dojema naravo tudi skozi izročila davninskih mitov in skozi t  prerajajoča se večnost. Pri tem pa vseskozi temelji na izrazni moči njegovega strastnega, na vse strani odprtega doživljanja življenja, kot se mu odpira pred zunanjimi in hkrati notranjimi očmi. Ustvarjalni pogled se mu dobesedno staplja z naravo, ki jo Beerova sunkovito gomazeča slikarska gesta oživlja tako spontano prepričljivo, da slikarjev svet pod njegovimi prsti utripa v slikovitem sozvočju z ritmi brezbrežnih njiv, zaznamujočih podobo neskončnega sveta, v sama polja na slikah pa umetnik hlastno vsaja tudi človeška obličja, ki jih očitno doumeva v povezanosti z zemljo in spreminja v privide oživele materije, ki razpoznavajo svoj trajni dom samo v nedrjih narave, tako rekoč v zemeljskem blatu, iz katerega so vsa bitja nekoč izšla.

Beerova žareča polja, razvihrana v vetrovnem soncu, so postala pojem za slikarsko domovino vitalističnega, z življenjskim erosom prežetega slikarja, sam umetnik s svojo prvinskostjo pa sinonim za do kraja avtentičnega ustvarjalca, ki nenehno zre v vzgibe človeškega, z naravo spojenega življenja in v prvinske ljudi iz svojega okolja kot prvinski človeški »naturščik« in hkrati globok, življenju predan modrec. Kot slikarju pa mu je dano, da pri tem vsa svoja občutenja in modrovanja o življenju z veliko lahkoto, a s prav tolikšno notranjo težo, sproti vtiskuje v življenjsko njivo svojih živo nemirnih platen. Njegova umetnost je tako samoumevna podoba njegovega doživljanja, življenjske usode in hrepenenja, in prav zato je Beer ena izmed najbolj prepričljivih in avtentičnih ter zato nepogrešljivih ustvarjalnih osebnosti na Slovenskem.

Že pred časom pa je bilo mogoče opaziti, da je njegove žareče njive prekrilo sivo blato. Nekatere je umetnik dobesedno preslikal, kot bi s tem instinktivno izpričal zavest o metamorfozah v našem življenju in torej tudi o vse temnejši podobi sveta, ki nas opozarja na nenehne katastrofe, predvsem pa na minevanje. Zanj je bil Beer tudi kot slikar mistično presvetljenih prekmurskih pokopališč vedno več kot dojemljiv, pa četudi zabrisuje ostri razpon med življenjem in smrtjo v utripajočo podobo nenehnega prerajanja oziroma spreminjanja. Prav ta sprememba pa prešinja tudi vsa njegova najnovejša dela, saj je z njegovih značilnih njiv blato sicer odteklo, a še vedno ostajajo potopljene v mračno sivino, kot po neurju, ko ostaja sonce za nepredornimi oblaki. A so v svoji sunkoviti zvrtinčenosti, malone otipljivi reliefnosti, ki mu raznihane poljščine tudi dobesedno vrtinči v prostor, in navkljub prevladujoči sivini vseeno še vedno žive, saj je umetnik v sivo ugaslost toliko bolj rafinirano zasejal tudi zamolklo sijoče svetlejše okraste in bele prebliske, katerih malone onstransko obarvani mračnejši življenjski sijaj morda oznanja tudi bogastvo dozorelega človeškega življenja. Taka jesen pa se mu razodeva tudi v dišečih tihožitjih in sadežih, med katerimi živi umetnik v živem stiku z naravo kot ustvarjalen kmet in romar, razpet med Goričkim, Izlakami in Ljubljano, kjer je s svojo darežljivo nesebičnostjo nepogrešljiv tudi v medčloveškem prostorju slovenskega likovnega stanovskega društva. Kot popotnik, ki v duhu še vedno živi tudi ali celo predvsem na Goričkem, pa je Beer celo neke vrste ujetnik, hrepeneč po domovini svojega prvotnega navdiha. Zato ni naključje, da se v njegovi umetnosti, še zlasti v izrazno krčevitih risbah, sunkovito razgrinjajo opustela, trpko samotna travniška prizorišča ob železniški progi, pa tudi postave čakajočih na vlak, ki so pogreznjeni sami vase, kot bi umetnik v njihovem ždenju v hipu dojel tudi svoje lastno hrepenenje in trpko vdanost. Podobe nagonske hlastnosti pri jedi se skozi njegov mitični pogled kot vedno doslej spreminjajo iz veselih prizorov v znanilce požirajočega nas življenja in časa, ki žre človeka tako intenzivno kot on sam použiva svojo hrano, ter s tem obujajo mitološko podobo Saturna; in prav tak uničevalec samega sebe, hkrati rabelj in žrtev, je s svojim nožem tudi njegov groteskni mesarski pomočnik. Mitično izhodišče takih prizorov z jedci je mogoče iskati v starodavnih saturnalijah, s katerimi je povezan tudi motiv norcev, na tako dojemanje použivanja pa naletimo sredi sedemdesetih let na več mestih tudi pri pisatelju Pavletu Zidarju, prav tako zazrtem v prvinski kmečki in človeški svet, čigar književni junak v knjigi o vprašanjih erosa med drugim izjavlja: »Čudež življenja je v požrešnosti. Kadar ne bomo več lačni, bo konec človeštva.« »Lakota, ki jo prinesemo na svet, je obličje smrti, nič drugega. Smrt, kaj je to drugega kot lačni svet. Najprej nas rodi in potem nas veličastno pospravi drugega za drugim.« »Smrt je čista lakota. Ko umremo, veš kaj se tedaj pravzaprav zgodi? Poje nas ves tisti kruh, ki smo ga do tedaj mi. Jemo, da smo pojedeni.« Ob tem pa se tudi pisatelj, velik ljubitelj slikarstva, sklicuje na Goyevega Saturna, ki ga občuduje tudi Beer, tako kot ga je nekdaj tudi France Mihelič: »Vse, vse, kar je lepo, ni resnično, in samo to je resnično, kar ni res. Kar pa je res, je impotenca ali Goyev Saturn«. Svoje lastne miselne poante pa je Beer v svoje primarne risbe in slike ponekod hkrati slikarsko in pisateljsko vtisnil tudi z rokopisnimi črkami oziroma zapisi, vtkanimi med njegove risarske poteze.

Tako na slikah kot na risbah je Beerov človek, potopljen v zdrizasto zemljo, nebogljen, negiben, z obvezo na glavi, ničkolikokrat upodobljen tudi kot jetnik za mrežastimi rešetkami, kar simbolizira človekovo življenjsko ujetost in njegovo hrepenenje po neznani mu svobodi, večne človeške sanje, ki jih umetnik tudi s sunkovito vrisano besedo oznanja kot (ne)načrtovani pobeg, samega jetnika pa tudi kot kapitana brez ladje.

Taka umetnost je kot eksistencialen izraz doživljanja človeške nezadostnosti kot ujetosti v vsakršno zemeljsko danost, ki jo pri Beeru simbolizira prstena materija, tudi izrazito eshatološka. Njegova ekspresija prirašča iz pomenljivosti  izrazito »simbolističnega« ustvarjalnega pogleda, ki zre v globino človeških hrepenenj. Slikarjevi obrazi so podobe vsakdanjih sodobnikov in hkrati spomini na duhove vseh nekdanjih bitij, med katerimi zaživi kot preblisk tudi spomin na kakega konkretnega človeka, tako kot na pokojnega slikarja Megliča, poseben status med takimi portreti pa nosi podoba, na kateri je umetnik s posebno ljubeznijo počastil tudi spomin na svojo mater Klaro, ki jo je, še mlado in lepo, kakršno je lahko ugledal le na stari fotografiji, vtkal v koprenasto tkanino zemlje skozi spomin na starodavne poznoantične portrete in jo v bistvu enako oživil (četudi v portretni zvestobi hkrati drugače), kot oživlja vse, česar se dotakne s svojo spominsko vizualno občutljivostjo. Iz živo otipljivega spomina se namreč v njegovi umetnosti rojeva prav vse. Umetnik ga materializira s svojo čarovno, nezgrešljivo beerovsko sunkovito nakodrano ustvarjalno kretnjo in že se mu na sliki zlijeta v eno živo nemirna tukajšnjost in komaj sluteno stanje, ki želi vse tukajšnje tudi preseči. Slikarjev dotik življenja se vse bolj preraja v večnem presnavljanju, hipna sunkovitost v trpkosti, ki je le slutnja prehoda med Tu in Onstran, Nikolaj Beer pa je samo eden izmed svojih znanih in neznanih mu ljudi. A je obenem ustvarjalni videc, potopljen v nenehni proces življenja ter do kraja predano strmeč vanj kot strastno ponotranjeni pričevalec in kot njegov arhaični mitični zavetnik.

Dr. Milček Komelj

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |