DUHOVNO

mag: Franc Obal: Ludvik Vrečič (1900, Skakovci - 1945, Monor)


Ludvik Vrečič (1900, Skakovci - 1945, Monor)

Ludvik Vrečič velja za prvega prekmurskega akademsko izobraženega slikarja. Študiral je na Visoki slikarski šoli v Budimpešti (Országos Magyar Király Képzöművészeti Főiskola), kjer je diplomiral leta 1929. Je tudi najstarejši predstavnik prve šolane generacije prekmurskih slikarjev in kiparjev, ki jo predstavljata še slikarja Karel Jakob (1908 – 1981), leta 1936 je končal Akademijo likovnih umetnosti v Zagrebu in Lajči Pandur (1913 – 1973), leta 1936 je končal Akademijo likovnih umetnosti v Zagrebu ter kipar Franc Kühar (1916 – 1945), ki je leta 1940 končal kiparski in rezbarski oddelek Državne tehnične srednje šole v Ljubljani, med okupacijo pa je nekaj časa študiral kiparstvo na akademiji za likovno umetnost v Budimpešti.
 
Vrečičev opus je doslej najobsežneje zbran in strokovno najbolje predstavljen v monografiji Ludvik Vrečič (1900 – 1945), spremni esej Meta Gabršek Prosenc, katalog del Janez Balažic, bibliografija in osebna kronika Franc Kuzmič, izdala Pomurska založba, leta 2000. V njej urednik Janez Balažic opozarja, da ne razpolagamo s podatki o tistih delih, ki so se ohranila po madžarskih, najverjetneje budimpeštanskih privatnih zbirkah. Kljub sorazmerno kratkemu življenju lahko rečemo, da je Ludvik Vrečič ustvarjalno izoblikovana osebnost, ki pa v slovenski javnosti in likovni kritiki doslej še ni docela prepoznavna in uveljavljena. Posebej velja to za njegov prispevek k uvajanju ekspresionističnih likovnih prvin, ki temeljijo na izrazni moči avtonomno učinkujoče barve, kot jo opazimo v portretih in prvinsko občutenih krajinskih motivih, nastalih od tridesetih let 20. stoletja do konca življenja, leta 1945.

Na veliki pregledni razstavi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani, ki jo je leta 1928 priredil s pomočjo prijateljev Riharda Jakopiča (1869 – 1943), Božidarja Jakca (1899 – 1989) in Mihe Maleša (1903 – 1987), se je Ludvik Vrečič prestavil z 226 deli; od začetnih iz leta 1916, ko je še obiskoval trgovsko šolo v Zalaegerszegu, pa do najnovejših, nastalih v letu 1928. Razstava je dosegla svoj namen organizatorjev, predvsem Riharda Jakopiča, ki je z razstavo udejanjil narodno prepoznavno galerijsko politiko, vezano na odkrivanje in predstavljanje slovenskih ustvarjalcev, živečih na obrobju slovenskega etničnega ozemlja v Prekmurju, ki se je vključilo v komaj rojeno državo SHS, šele leta 1919. Sama razstava potrjuje Vrečičevo samozavestno držo in hrabrost odločitve, da v času pred diplomo na Visoki slikarski šoli v Budimpešti predstavi svoja dela likovni kritiki in širšemu slovenskemu občinstvu, s katerimi se je z razstavo sploh prvič soočil. Vemo namreč, da je bil Vrečičev likovni izraz v tem časovnem obdobju formalno še malce okorel in barvno temačen. Kljub več ali manj zadržanim in slikarju nenaklonjenim odmevom kritike ne smemo prezreti dejstva, da je Vrečič z razstavo prvič predstavil slovenskemu občinstvu značilne pejsaže panonskega sveta, sončne vzhode in zahode, poglede na vasi, ciganske motive in ruralne značilnosti življenja te severovzhodne slovenske pokrajine. V resnici pa lahko ugotovimo, da je bil takšen odnos do Vrečičeve razstave pogojen z značajem takrat vodilnega slikarstva slovenskih impresionistov s »svetlim,
radostno učinkujočim pisanim koloritom«. Vrečičevi temni toni kot nosilci »občutja tesnobe« enostavno niso uspeli preseči svetlo obsijanega horizonta in prodreti skozi lahkotno zračno atmosfero, občuteno v delih njihovih najpomembnejših protagonistov. Prvine ekspresionizma in z njimi bolj dramatično občutena razmerja samostojnih barvnih kompozicij odkrivamo v tistem času samo v nekaterih delih Riharda Jakopiča.

 

Iz kataloga del, objavljenega v monografiji Ludvika Vrečiča, ki obsega 176 slik in 10 izbranih risb, lahko razberemo žanrsko mnogovrsten slikarski opus. Ta obsega krajino, predmestja in vasi, tihožitja, figuralne motive, podobe ciganov, portrete in nekaj nabožnih slik. Najvišjo umetniško raven je Ludvik Vrečič dosegel v portretih in krajinah.

Najzgodnejša dela s krajinsko motiviko in motiviko rojstnega kraja Skakovec segajo v leto 1918 in 1919. Risbe, akvareli in prva olja iz tega časa odkrivajo njegov slikarski talent in velik smisel za natančno opazovanje, na primer dreves v parku, sadovnjaku, gozdnih jasah, ob poljskih poteh, brajd na kmečkem dvorišču in drugih motivov slikarjeve domačije. V teh delih vidimo, da so ga že takrat zanimali svetlobni efekti, predvsem prodiranje svetlobe skozi gosto vejevje.

Za dela, ki so nastala v dvajsetih letih 20. stoletja, torej še v času njegovega študija na Visoki
slikarski šoli v Budimpešti in jih je bilo na ljubljanski razstavi največ, lahko rečemo, da zrcalijo značilnosti slikarstva francoske romantike, posebej slikarjev barbizonske šole, ki so pripravljali pot impresionizmu. Na Madžarskem jo je predstavljal slikar, krajinar László Paál (1846 – 1879). Vrečič je v tem obdobju gradil svoj likovni izraz na kontrastu svetlo temnih površin, običajno zelenih gozdov in svetlega neba.

Posebej pri oblikovanju neba z oblaki se je oprijel načina slikanja angleškega romantika Johna
Constableja (1776 – 1837), ki je rdečo osnovo prekril s širokimi potezami in prekrivajočimi se barvami, kar je dajalo skupinam oblakov občutje globine. Pri Vrečičevih pokrajinah odražajo na ta način naslikana nebesa z belimi oblaki pomemben element ekspresije in materializacijo intenzitete dramatičnosti duha slikarjevega notranjega razpoloženja, spremenljivega skozi celotno ustvarjalnost.

Romantično zasnovan koncept, zaznaven v delih do konca 30. let 20. stoletja, označuje neznatna, majhna, komaj opazna, obrisno oblikovana figura, vključena v krajino.

Pod vplivom svetlobne atmosfere se prvotna strnjeno oblikovana forma začne razkrajati in rahljati ter preide v svobodnejšo oblikovano teksturo. Opazne so kratke, svobodneje izvedene poteze s čopičem, pri tem pa ostaja barva še vedno lokalna in tonsko obravnavana. Slikanje v naravi je vneslo v Vrečičevo slikarstvo, ki je bilo sprva pretežno ateljejsko, več svetlobe in živahnejši, izrazitejši kolorit. Prejšnje temno zelene in rjave zemeljske tone, ki so zaradi uporabe asfaltne smole za podlago dajale slikam temnejši videz, dopolnjujejo svetlejši zeleni, rjavi, rumeni, oranžni in morda še kateri živahnejši barvni toni. Znano je, da je Mihály Munkácsy (1844 - 1900) rad uporabljal te smole, da je z njimi ustvaril močnejši svetlobni kontrast in dosegel večjo stopnjo dramatičnosti. Pri tem je bil posebej uspešen pri oblikovanju romantiziranih krajin in upodobitvah mitologizirane tematike iz madžarske zgodovine in vaškega žanra. Omenjene Munkácsyjeve ikonografske teme najbolje izmed vseh ostalih odražajo duh »madžarske nacionalne umetnosti«, polne čustev melanholije, elegičnosti, žalosti, zvestobe in nezvestobe, radosti, neizpolnjene ljubezni, vznesenosti in podobno…

Naj naštejem nekaj najznačilnejših del, ki so nastala v obdobju pred letom 1928 do leta 1930, in vsebujejo svobodnejšo barvno teksturo: Sonce nad drevesi, 1920; Domačija, ok. 1920 (?); Ljudje v krajini, 20. leta (?); Pokrajina, 20. leta (?); Na vasi, 1923; Pot proti Korovcem, 1927; Konja pri vozu, 1927; Pokrajina, pred 1928 (?); Domači ograd (nečakinja Esta pase krave), ok. 1928; Domačija, pred 1930 (?); Vas med drevjem, pred 1930 (?); Drevored, ok. 1930 in Mračna pokrajina, ok. 1930.
Trideseta leta 20. stoletja pomenijo Vrečičevo zrelo obdobje. Neobremenjen s službenimi obveznostmi, postal je namreč svobodni umetnik, je v teh letih prepotoval velik del srednje Evrope. Najraje je zahajal v rojstni kraj Skakovce, kjer je našel najljubšo motiviko za svojo umetniško izpoved. Vrečič je že v zgodnji mladosti rad opazoval in občudoval sončni vzhod in zahod. Vzljubil je jesensko krajino in njene značilne tople barve, v njegovem ustvarjanju najdemo samo nekaj zimskih motivov. Spoznal je življenje Romov iz sosednjih Krašč in Domajinec, ohranjenih je veliko del njihovih portretov in taborov - domovanj.

V njegovih slikah, nastalih v 30. letih 20. stoletja, lahko opazimo elemente barvnega ekspresionizma, izvedenega s temperamentno slikarsko potezo in debelimi nanosi barve. Svojo notranjo slikarsko držo, ki sicer temelji na likovni navezanosti na čustvenost in dramatičnost madžarskega romantičnega slikarstva 19. stoletja, pomešanega z domačijskim realizmom, oprtim na domačo zemljo in prebujajočo se narodno zavest, je v 30. letih 20. stoletja nadgradil s skrajno osebnim doživetjem domače prekmurske zemlje.

Domača pokrajina se je globoko vtisnila v njegov emocionalni svet in z ekspresivno občutenostjo je silovito privrela na dan. Slike z motivom sončnega zahoda prežema otožna dramatičnost, zorano njivo s travnikom in drevjem okrog hiše spokojna dostojanstvenost, z ilovico nabito hišo in težkimi oblaki nad njo tesnobno razpoloženje agresije, žitni snopi na strnišču, nad katerim temačno nebo napoveduje nevihto, simbolizirajo osamljenost itd.Svetlobne vrednosti intenzivnih oranžnih, rdečih, modrih in rjavih barv v odnosu do belih, brazdastih površin, plastijo barvno površino v ekspresijo, izvirajočo iz globine notranjega stanja slikarjevega duha.

V nobenem drugem delu s krajinsko motiviko, nastalem izven domačega okolja, ne zaznamo takšnega prvinskega občutja krajine, kakor v slikah prekmurske krajine. Slikarjevo pristno doživetje krajine občutimo kot melanholijo, otožno dramatičnost, tesnobno razpoloženje in spokojno dostojanstvenost, povezano z radostjo in veseljem nad življenjem v svetu, v katerem se njegova likovna izraznost razkrije v polnosti umetniško dozorele, notranje občutene senzibilnosti. Njena izrazna moč se pretaka skozenj z značilno, zemeljsko obarvano paleto spektra žametnih rjavih in nebesno modrih barv, dopolnjenih z izrazitimi oranžnimi, rdečimi in zelenimi pastoznimi barvnimi nanosi. Pri tem poudarjene kromatske vrednosti belih površin postanejo osrednji nosilci slikarjeve ekspresije.

Vrečičevo krajinarsko slikarstvo v obdobju od tridesetih let 20. stoletja, do leta 1943, dokumentirajo dela: Pokrajina v nevihti, 30. leta (?); Polje z žitnimi snopi, 30. leta; Pokrajina, 30. leta (?); Pokrajina v nevihti, 30. leta (?); Bela hiša, ok. 1938 (?); Hiše med drevjem, 1939; Na polju, pred 1940 (?); Snopje na njivi, pred 1940 (?); Snopje v križih, pred 1940; Rečni rokavi, ok. 1940 (?); Domačija s hrastom, po 1940; Križišče v Skakovcih, po 1940; Pomurska pokrajina, 1942; Koruzno polje, 1942/43 in Skakovsko polje, 1942/43.

Posebno intimno občutje domačega bivanjskega prostora je Vrečiču uspelo izraziti v dveh slikah interierjev: Pri štedilniku, 1928 in Po nakupu, 1938 ter v slikah z naslovom: Rezanje buč, pred 1930 (?), Na gümli, 30. leta (?), Premišljujoča deklica, po 1935 in Kmet z modrim predpasnikom, pred 1940. Omenjene slike spadajo med njegove osebno občutene figuralne motive, v katerih je upodobil svoje sorodnike.

Najvišjo umetniško raven je dosegel v portretnem slikarstvu. Rad je slikal najbližje sorodnike, očeta in mater, brata, sestro, strica, nečakinjo in nečake, veliko pa tudi po naročilu v Budimpešti. Portreti predstavljajo umetniško najbolj dovršen izraz njegove ustvarjalnosti. Nastali so v razponu od akademskega naturalizma (realizma) do barvnega ekspresionizma in celo simbolistične vizionarske dimenzije. V njih se odkrijejo slikarske sposobnosti opazovanja in izražanja duha portretiranca z likovnimi prvinami, v prvi vrsti z izrazno močjo barve in poudarjenim volumnom.

Med številnimi portreti, ki označujejo slogovne značilnosti akademskega naturalizma z vidnim svetlo temnim kontrastom, omenjam le nekatere: Portret slikarjevega očeta, 1928/29; Portret slikarjeve matere, 1928/29; Portret strica Ivana Kumina, ok. 1940 (?) in Portret starejše žene, ok. 1940.

V 30. letih 20. stol. nastanejo portreti, v katerih slikar z direktnim nanašanjem čistih barv sprosti princip modeliranja telesnosti volumna krogle v prid ekspresivno učinkujoče barvne teksture, a s še vedno prisotnimi tonsko kompatibilnimi barvnimi poudarki. Najpomembnejša dela: Žena z belim klobukom, po 1930 (?); Ženski portret, 1932; Študija (portret), po 1932 (izmed obeh portretov iste ženske v obeh delih je prvi naslikan v otipljivem okroglo modeliranem volumnu) in Žena v rdeči obleki, ok. 1940 (?).

V portretih, nastali v letih od 1940 do 1942, opazimo opuščanje elementov tonskega slikarstva in prevlado vzgibov notranje pogojenih svetlobnih vrednosti čistih rdečih, rumenih, zelenih, modrih in morda še kakšnih fouvistično učinkujočih barv, nanesenih z vidno slikarsko potezo s čopičem. Tovrstne barvne akcente odražajo dela: Portret ženske, ok. 1942; Žena v črtasti obleki, ok. 1942, prav posebej pa slika Izvoljenka, ok. 1942.

V letu 1940, se pravi v času začetka morije 2. svetovne vojne in naraščanja politične in socialne negotovosti, je Vrečič ustvaril nekaj portretov, s katerimi se je družbeno kritično odzval na te dogodke: Mladenič, ok. 1940; Delavec, ok. 1940 in Sezonski delavec, ok. 1940. Dela odražajo poln volumen, napeto formo obraza in ne¬gotov pogled. Podoba sezonskega delavca v tričetrtinskem profilu z vrtinčasto oblikovanim ozadjem in močno desno svetlobo pa odraža agresiven pogled z izbuljenimi očmi. Skupni imenovalec v teh slikah so torej geste in značaji, ki jih lahko razumemo ne samo kot metafore slikarjevih vizij svetovnega viharja in negotovih časih, temveč bolj kot odseve osebno občutene tesnobe. V tem smislu, v smislu slutnje negotovosti in skrbi, si lahko razlagamo tudi njegov Avtoportret, nastal po 1940, ki nas s svojo pozicijo nepričakovanega zasuka glave in izostrenim, prepričljivim pogledom vsrka vase. Omenjene slike delavcev lahko primerjamo s podobnimi pogledi klatežev, ki jih je ustvaril László Mednyánszky (1852 – 1919) v letih od 1890 – 1900 in motivi sestradanih vojakov iz Srbije iz leta 1914, v času 1. svetovne vojne. Na novo odkrita študija avtoportreta, morda celo njegovega prvega avtoportreta sploh, izvedena v mešani tehniki akvarela in svinčnika na papirju, predstavlja slikarja v mladostnih letih, morda med 20. in 30. letom. Študija nedvomno dokazuje Vrečičevo zgodnje iskanje posebnega zornega kota in poudarjeno izraznost pozicije zasuka glave v tričetrtinskem profilu. Tovrstne težnje omogočajo našo dom¬nevo o Vrečičevem zgodnjem poznavanju figuralnega ekspresionističnega slikarstva.

Likovni izraz Ludvika Vrečiča se je izoblikoval na likovnih prvinah, značilnih za obdobje romantike in realizma 19. stoletja, ki jih je presegel predvsem s sproščeno, za ekspresionizem značilno slikarsko potezo in osebnim občutjem svetlobe ter zemeljsko obarvanim koloritom. V delih, nastalih do 30. let 20. stoletja, se čuti med drugim vpliv slikarstva madžarskih umetnikov: romantično temačnega in realistično heroiziranega Mihályja Munkácsyja in svetlobno odprtega, v naravi ustvarjalnega Lászla Paála. Pozneje zasledimo v nekaterih Vrečičevih delih z linearnimi, razpoloženjsko občutenimi obrisi dreves in hiš odseve tovrstnega slikarstva njegovega profesorja na Visoki slikarski šoli Gyula Rudnaya (1878 – 1957). V Vrečičevem zrelem obdobju po 30. letih 20. stoletja opazimo prevlado barvno pestrejšega in formalno svobodnejšega načina slikanja s kratkimi, odločno izvedenimi potezami in zgoščenimi barvnimi nanosi. Vrečič se v delih iz tega obdobja poslužuje dosežkov, značilnih za širše tokove evropske umetnosti 20. in 30. let 20. stol., posebej pa dovršenega slikarstva realizma in barvnega ekspresionizma ter določenih učinkov fouvističnega učinkovanja svetlobnih vrednosti barve. Z njimi materializira dramatično, človeško, posebej pa na lastno eksistenco vezano občutenost osamljenosti. Odklon od narativnega dokumentiranja in opisovanja krajine in domačijskega prostora v smislu romantičnih estetizacij in prehod v umetniško izraženo ekspresijo in njeno emocionalno občutenje, pomeni posebnost v slovenskem krajinarskem slikarstvu v obdobju med obema vojnama, saj iz del večine slovenskih slikarjev krajine tega obdobja seva značilna lirična občutenost.

Še odločnejši ekspresivni dosežek predstavljajo njegovi portreti, nastali v letu 1940 in po njem. Rezultate uporabe »ločene barve in njenega trepetajočega učinka«, ki jih je Vrečič spoznal v delih francoskega roman¬tika Eugéna Delacroixa (1798 – 1863), je povzdignil (sublimiral) v notranje pogojeno, od realnosti neodvisno, psihično vzburjajočo barvno interpretacijo celovite podobe portretirancev, posebej ženskih portretov in nje¬gove intimne prijateljice.

Ludvik Vrečič predstavlja danes največjo avtoriteto med prekmurskimi slikarji 20. stoletja. Njegovo veličino in umetniško izrazno moč spoštujejo tako strokovni krogi, kakor tudi ljubitelji likovne umetnosti, ne glede na versko ali politično pripadnost. Navdušuje njegova goreča želja - postati slikar, umetnik in pokončna drža, navkljub težkemu materialnemu stanju v času svetovne ekonomske krize in negotovih družbeno političnih razmer v 20. in 30. letih 20. stoletja do 2. svetovne vojne. Kljub razpetosti med dva naroda, slovenskega in madžarskega (madžarsko državljanstvo je dobil leta 1929, jugoslovansko državljanstvo pa je odjavil leta 1937), je v sebi združeval visoko mero strpnosti in razumevanja do obeh, kar je dokazal z razstavami leta 1928 v Ljubljani in 1943 v Murski Soboti ter leta 1944 v Budimpešti s še tremi slikarji in s še nekaterimi manjšimi razstavami. Za prekmurske ustvarjalce, Karla Jakoba, Franca Küharja in Albina Sagadina, je izvedel leta 1941 v Budimpešti in izrazil željo za skupno razstavo vseh prekmurskih likovnih ustvarjalcev, kar pa je preprečila 2. svetovna vojna in njegova tragična smrt.

Ludvik Vrečič je prvi oznanjevalec modernističnih tokov med prekmurskimi slikarji 20. stoletja. Njegova prizadevanja po oblikovanju osebnega likovnega izraza, ki temeljijo na ekspresivnem občutju domače krajine in izrazni moči barve, posebej v njegovih portretih, so naletela na odmeve tudi med sodobnimi prekmurskimi slikarji. Bolj kot vidne formalne vplive občutimo v delih nekaterih sodobnih prekmurskih slikarjev odseve, podobne Vrečičevim notranje pogojenim duhovnim stanjem in emocionalnim čutenjem sveta. Opirajoč se pri tem na lastno intuicijo lahko ugotovimo, da Vrečičevi impulzi razpirajo večplastne dimenzije duha v delih številnih sodobnih prekmurskih slikarjev. Tako na primer pri Štefanu Hauku trpkost podzavestnega občutja boleče izkušnje obmurskega, z visoko travo obraščenega sveta; v figuralnih delih Franca Mesariča lahko občutimo tišino osamljenosti in nedojemljivosti usode življenja in tihega psihičnega in fizičnega minevanja; zorana njiva in dreves¬na debla Nikolaja Beera mistificirajo vitalnost narave in krčevito borbo za obstoj življenja; iz slik Zdenka Huzjana veje hlad tesnobe robnega stičišča med življenjem in smrtjo ter krhkostjo človeškega bivanja; zgodnja figuralna dela Mirka Rajnarja temeljijo na pretoku skrivnostne energije zavestnega in podzavestnega sveta, izraženega v zemeljskih barvah in belih površinah; v krajinskih slikah Igorja Banfija se zrcali iracionalno počlovečenje tope bolečine osamljenosti in izginjanja … in morda še kaj pri drugih ustvarjalcih.

Dela Ludvika Vrečiča, tako tista najboljša, zajeta v katalogu del v monografiji, kakor tudi tista, ki sproti prihajajo na plano, predstavljajo pravo dragocenost. Imeti njegovo sliko ali risbo predstavlja danes veliko željo marsikaterega umetnika, zbiratelja, galerista, politika, intelektualca …, zlasti tistega, ki živi v Prekmurju ali izven njega, posebej v Ljubljani, saj mu le-ta pomeni poseben statusni simbol, neposredno materialno in duhovno vez, spomin na skupni življenjski prostor panonskega sveta, prostor našega rojstva, bivanja ali vračanja k skupnim koreninam.

S postavitvijo spominskega obeležja (doprsnega kipa) Ludviku Vrečiču v njegovem rojstnem kraju, v Skakovcih, izraža Občina Cankova in njeni ljudje, skupaj z nami Prekmurci in ostalimi državljani Republike Slovenije otipljivo dimenzijo spoštovanja in vere v njegovo preroško udejanjeno umetniško poslanstvo.

Skakovci se tako pridružujejo Lendavi, ki se je oddolžila svojemu rojaku, v Lendavi rojenemu, največjemu madžarskemu neobaročnemu kiparju Zala Györgyu (1858 – 1937), s postavitvijo njegovega kipa, ki stoji pred novim kulturnim domom v Lendavi in ki je delo akad. kiparja Ferenca Királyja in Lipovcem, kjer so krajani postavili spominska kipa svojima preminulima domačinoma, akad. slikarju Karlu Jakobu in slikarju Izidorju Horvatu Izaku (1958 – 2002). Oba omenjena kipa, kakor tudi kip Ludvika Vrečiča, je ustvarila akad. kiparka Irena Čuk.

Tovrstna dejanja v čast likovnim ustvarjalcem predstavljajo redkost v naši domovini in odražajo spoštljiv odnos do tistih, ki so na svoj, umetniško ustvarjalen način zaznamovali svoj rojstni kraj, pokrajino in deželo ter jo vrisali v svetovni zemljevid nepozabnega in trajnega spomina.

mag. Franc Obal, umetnostni zgodovinar

Likovni opus Ludvika Vrečiča je strokovno ovrednoten v publikacijah:
- Fran Šijanec: Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor, 1961, strani 255 – 256;
- Vlado Sagadin, Prekmurska likovna četverica: Panonski zbornik, Murska Sobota, Pomurska založba, 1966, 256 - 261;
- Ludvik Vrečič. Katalog ob retrospektivni razstavi v Murski Soboti. Aleksander Bassin (Uvod), Tatjana Hochstäter (Življenje in delo). Murska Sobota, Paviljon arh. Franca Novaka, 1976 (r. k.);
- Franc Obal: Panonska motivika v likovnih delih Ludvika Vrečiča, Karla Jakoba, Lajčija Pandurja in Franca Kűharja, Murska Sobota (KC Miško Kranjec, DE Galerija) 1987, str.: 6 - 13 (r. k.);
- Robert Inhof, Prekmursko slikarstvo 20. stoletja: Pokrajinski muzej Murska Sobota, Katalog stalne razstave, Murska Sobota, pokrajinski muzej, 1997, str.: 308 – 312;
- Meta Gabršek Prosenc, Ludvik Vrečič (1900 - 1945): Ludvik Vrečič 1900 - 1945, Murska
Sobota 2000, Pomurska založba, zbirka Monumenta Pannonica;
- Janez Balažic, Vrečičeva bela hiša: Zbornik soboškega muzeja 8, Murska Sobota, Pokrajinski muzej, 2005, str.: 295 – 302.

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |