DUHOVNO

Evangeličanska cerkev Štefana Küzmiča v Bodoncih (mag. Franc Obal)

Reprodukcija tablona iz leta 1902.

Patent o verski  strpnosti, ki ga je razglasil cesar Jožef II., 2. decembra 1781, je v 18. stoletju  pomembno vplival na gradnjo novih cerkva v Prekmurju. Ta je tudi določal, da se lahko v  neartikuliranih (neoblikovanih) krajih, kjer biva  petsto duš nekatoliške veroizpovedi postavijo cerkve, župnišča in šole, vendar cerkev brez stolpa, zvona in dohoda neposredno s ceste; imeli pa so pravico do svojih duhovnikov, učiteljev in morda še kaj. Šele z zakonom, sprejetim leta 1791, so smeli evangeličani pri svojih cerkvah, graditi stolpe, lahko so uporabljali zvonove, imeli lastna pokopališča in   javen dohod k cerkvam  s ceste. Oba zakona sta omogočila ustanovitve evangeličanskih cerkvenih občin -  leta 1783 v Puconcih, Križevcih in Hodošu in z njim tudi gradnjo prvih cerkva; v Puconcih leta 1784 (zvonik šele 1795), v Križevcih 1785 in na Hodošu 1783 (zvonik 1793), ki so  pozneje doživele velike spremembe. Tem prvim cerkvam so nato sledile številne druge evangeličanske cerkve.


Leta 1792 se je od puconske cerkvene občine odcepila bodonska gmajna in postala samostojna cerkvena občina Bodonci. Istega leta je radgonski tesar Griegich János postavil prvo leseno cerkev na prostoru, ki ga je gmajni podaril grof Peter Szapári. Leta 1800 je bila sezidana druga cerkev z zvonikom, ki jo je zgradil zidarski mojster Leitner Samuel iz Körmenda.

20. aprila 1899 je bil položen temeljni kamen za gradnjo tretje evangeličanske cerkve v Bodoncih, ki so jo zgradili po načrtih zidarskega mojstra (ali morda arhitekta?) Davida Plazotte (v madžarski literaturi zasledimo tudi obliko imena Placotta Dániel) iz Murske Sobote. Cerkev je zgradil Lukič Alajos, zidarski mojster iz Fehringa. Posvetitev cerkve se je izvedla 10. decembra 1899, opravil jo je grof Széchenyi Tivadar ob navzočnosti prekdonavskega škofa Gyurátza Ferenca in seniorja Kunda Samuela. Iz tega časa datirata tudi prižnica in oltar, ki ima na zadnji strani vrezano letnico in  imeni 1899 Siftár Károly lelkész (duhovnik), Kuras Ferencz  asztalos mester (mizarski mojster). Oltarna slika z motivom Jezusa na Oljski gori je organski del oltarja, njen avtor pa naj bi izviral iz bližnjega avstrijskega okolja.

Na ohranjeni spominski fotografiji iz leta 1902, ko so cerkev  prepleskali in poslikali (ob 110. letnici nastanka samostojne bodonske cerkvene občine in prve cerkve), vidimo njeno zunanjo in notranjo podobo, ki sta v  bistvu ohranili prvotno arhitekturno obliko vse do danes. Triosno pročelje na južni strani sestavljajo trije ravno zaključeni vhodi in tri pravokotna okna nad njimi. Pročelni zid se zaključuje v valovito oblikovanem nadstrešku, ki prehaja v monumentalen zvonik, pokrit z značilno, baročno oblikovano in bogato profilirano čebulasto streho. Stranski petosni zahodni in vzhodni fasadi predirajo vertikalno koncipirana, ozko oblikovana in polkrožno zaključena dvojna (v paru) okna, ki povezujejo spodnji del cerkev z zgornjim galerijskim delom. Okna predstavljajo  edini vir svetlobe v notranjosti cerkve. Nad obema stranskima simetrično zastavljenima vhodoma v cerkev z zahodne in vzhodne smeri so okna, ki so skrajšana  za polovico višine. Na omenjeni fotografiji iz leta 1902  lahko opazimo na obeh stranskih pročeljih ravne klasicistične zidne nadstreške nad okni in ravne okenske police pod njimi ter profilirane robove okenskih odprtin tik pod njihovimi ovalnimi zaključki. Žal so  iz malte narejeni nadstreški in okenske police ter okenski okrasni profili, ki so zunanjemu plašču cerkve dajali poseben estetski in klasicistični slogovni videz ter poudarjali njeno vzdolžno usmeritev,  ob prenovi cerkve, leta 1976, odpadli.

Bodonska cerkev ima  v notranjosti obliko slopne bazilike s širšo osrednjo ladjo in ožjima stranskima ladjama, nad katerima sta v nadstropju zgrajeni galeriji in prostor za orgle ter  v sredini  nad glavnim vhodom v cerkev kor. Obliko bazilike potrjujejo visoka okna, ki segajo v nadstropje v galeriji in korni prostor, ki dobivajo skozi njih svetlobo. Posebnost notranjščine predstavlja obokan opečni strop, ki ga nosi osem samostojnih zidanih slopov s pravokotnim prerezom in stranskimi pilastri. Strop je sestavljen iz petnajstih obočnih kupol  nad osrednjo in stranskima ladjama oziroma galerijama, po pet nad vsako.  Poslikava notranjosti cerkve je bila izvedena leta 1902, najbrž po načrtu projektanta. Stropna poslikava zrcali iluzijo križnega rebrastega oboka z rastlinskimi dekoracijami, medtem ko so zidovi cerkve opremljeni z geometrizirano, mrežasto učinkujočo poslikavo toplo učinkujočih opečnatih  barv, v kombinaciji z rumenimi in modrimi barvnimi polji in obrobami. Poseben poudarek je namenjen dekorativni poslikavi slopov, ki s svojimi pravokotno obrobljenimi in poslikanimi polji posnemajo pisanost lažno učinkujočih  marmornih oblog.  Ob prenovitvi slikarskih del notranjosti cerkve, leta 1992,  je   pleskarski mojster Janez Škraban iz Murske Sobote  s prefinjeno slikarsko tehniko na novo poslikal še strope stranskih ladij in prostor pod korom s stilizirano rastlinsko in geometrijsko motiviko prvotne poslikave cerkve. Takrat je bil spremenjen tudi napis Trdi grad je naš bog zmožni na oboku prezbiterija, iz madžarskega v slovenski jezik.

Bodonska evangeličanska cerkev, ki je bila leta 1999 poimenovana po Štefanu Küzmiču, je s svojim mogočnim zvonikom in visoko lego že od nekdaj veljala za eno najopaznejših cerkva prvih vrhov goričkega višavja, tik nad panonsko ravnino. Njen avtor, zidarski mojster Daniel Placotta, ki ga poznamo že kot avtorja načrtov evangeličanske cerkve v Gornjih Petrovcih, zgrajene leta 1893 v stilu poznega klasicizma, je v bodonski cerkvi združil različne slogovne prvine. Brez dvoma odraža zunanjost cerkve s pročeljem in zvonikom dinamično občuteno, masivno grajeno  baročno občuteno  arhitekturo, medtem ko sta bili stranski pročelji arhitekturno bolj umirjeni in presekani tako v vertikali z elegantno koncipiranimi pari ozkih okenskih odprtin, kot s horizontalno zastavljenimi linijskimi obrobami okenskih nadstreškov in polic.

Notranjost cerkve odlikuje dinamičen preplet številnih barvito poslikanih kupolastih svodov in eleganca  nosilnih zidanih slopov, ki jih odlikujejo močno profilirani kvadratni kapiteli in samosvoja poslikava z »uokvirjenimi slikami«, ki imitirajo strukturo marmornih oblog. Izbočena kovinska in lesena ograja na galerijskih ložah, skupaj z ovalno izrezljanimi zaključki lesenih klopi z motivom pahljačastih palmovih vej, zrcali uporabo baročnih likovnih prvin.

Evangeličanska cerkev v Bodoncih tako  predstavlja  lep primer historicistične sakralne arhitekture, ki s svojim baročno občutenim triosnim pročeljem in  bogato profiliranim  zvonikom s čebulasto streho sodi med redke ohranjene sakralne spomenike baročne arhitekture v Prekmurju. Čeprav je nastala konec 19. stoletja, jo kljub svojemu posnemanju že preteklih zgodovinskih slogov,  smemo šteti za polnovredno arhitekturno stvaritev, katero so zgradili domači ljudje kljub velikemu pomanjkanju materialnih sredstev, vendar s polno mero zaupanja in vere v božjo navzočnost.

 

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |