DUHOVNO

Življenjska pot in pomen Števana Küzmiča (Simon Sever)

Uvodne misli
Spoštovane, spoštovani,
veseli me, da vam lahko na letošnjem prvem srečanju v okviru Evangeličanskih večerov, ki potekajo v duhu spomina na Števana Küzmiča, od katerega smrti mineva letos 230 let,  spregovorim o njegovi življenjski poti in o njegovem pomenu v vlogi evangeličanskega duhovnika. Moje besede ne želijo biti predavanje v klasičnem smislu te besede. Ne bom namreč povedal ničesar novega iz Küzmičevega življenja, temveč bom poskušal strnjeno in v kratki obliki  predstaviti tisto, kar je o njem  že bilo zapisano.
Nedvomno je največ materiala  o Küzmiču zbral Franc Šebjanič, in to v delu Protestantsko gibanje Panonskih Slovencev, iz leta 1977, ki verjetno ostaja doslej najpopolnejše in najcelovitejše delo o razvoju protestantskega gibanja med Muro in Rabo.  Nato je tu njegova knjižica Štefan Küzmič in njegovo delo, ki je dopolnjena razprava iz »Zbornika Štefana Küzmiča«, z letnico 1976. Zbornik Štefana Küzmiča je iz leta 1974 in združuje gradivo s simpozija ob 250- obletnici Küzmičevega rojstva, leta 1973. V zadnjih 35 letih imamo na razpolago   mnogo ostalih člankov in prispevkov različnih avtorjev, od katerih  moramo posebej omeniti prof. Franca Kuzmiča, ki nam bo spregovoril jutri. Njegove članke in prispevke, povezane s Küzmičem, zasledimo v Evangeličanskih koledarjih in v nekaterih ostalih publikacijah, najnovejše tudi na spletu pod različnimi spletnimi naslovi. O Küzmiču in njegovem času, življenju in delu je leta 2000 nastala na Pedagoški fakulteti v Mariboru na Oddelku za slovanske jezike in književnost diplomska naloga »Števan Küzmič in njegov čas«, njena avtorica je Simona Sinic. Tukaj so še prispevki Jožeta Vugrinca, ki ga je Küzmič zanimal v literarnem smislu, nato so tu številni krajši prispevki v Evangeličanskem listu, pa okrog leta 1973 prispevki v Vestniku, pa v reviji Radar, nazadnje februarja 2008. Našteli bi lahko še mnoge krajše in skromnejše poskuse predstavitev  življenja in dela našega velikega rojaka. Leta 1974 je bila zbrana bibliografija del o Števanu Küzmiču, avtorice  Nikice Brumen, obsegala pa je 188 literarnozgodovinskih in zgodovinskih ter jezikoslovnih del, člankov in razprav. Ta številka je danes že višja. Preden bi  danes pričeli s pregledom Küzmičevega življenja, naj omenim, da bomo uporabljali narečno obliko imena Štefan, in sicer - Števan.
Prav gotovo se vsi strinjamo, da v Küzmičevo življenje ne bo mogoče vstopiti brez vstopa v njegovo dobo, v njegov čas. Tako bomo morda lažje  razumeli določene pojave na njegovi življenjski poti.

Družbeno-gospodarske razmere Küzmičevega časa v Prekmurju
Polovica 18. stoletja v Prekmurju sovpada z obdobjem delne gospodarske obnove zahodnoogrskih pokrajin, ravno tako pa z nekaterimi habsburškimi administrativnimi in vojaškimi protireformacijskimi ukrepi in akcijami, in to predvsem v Prekdonavju, ki je znotraj Ogrske vključevalo tudi območje prekmurskih Slovencev. V tem času prihaja do intenzifikacije proizvodnje na fevdalnih posestvih, pospešena je blagovna menjava, beležimo razmah obrtne dejavnosti, moč pa je zaznati tudi počasno gospodarsko utrjevanje kmečkega prebivalstva in odpor proti fevdalnemu izžemanju. Omenjeno je pripomoglo k temu, da se na dvoru uzakonjeno ni ravno dosledno izvajalo, kar je bilo po godu protestantskemu življu. Le-ta se je navkljub sklepu šopronskega deželnega zbora iz leta 1681, še v prvih desetletjih 18. stoletja trdno ohranjal v treh goričkih naseljih – Sv. Benediktu, Petrovcih in na Hodošu. Ta središča so ohranjala vero, borila so se za priznanje in iz njihovih vrst je prihajalo vedno več študentov, ki so nadaljevali svojo pot v Šopronu in v Bratislavi. Ti so potem po stiku z meščanskim svetom širili med svojimi rojaki opismenjevanje in Luthrov nauk,  tako z živo besedo kot tudi z narečnim tiskom. Z njihovo pomočjo se je nauk zakoreninil do te mere, da ga niti vojaška okupacija bogoslužnih in šolskih objektov leta 1732 ni mogla izkoreniniti, kljub dejstvu,   da so protestantom v Prekmurju in v Železni županiji ostali na voljo le artikularni naselji ali artikularna kraja Nemes Csó in Nemes Dömölk - oba povsem izven slovenskega etničnega območja. Iz takratnih prometnih in gotovo tudi gospodarskih razlogov se je prekmurski protestantski živelj bolj navezal na bližji Nemes Csó. Svojo vlogo je pokazala takrat že naseljena prekmurska kolonija v šomodijski županiji, vključena v artikularni kraj Surd v bližini Velike Kaniže.

Rojstvo, odraščanje in pričetek šolanja
Urbarialni zapis iz leta 1727, ki zrcali tudi premoženjsko sestavo obledavskega naselja Strukovci, ki je bilo del gornjelendavske (Grad) zemljiške gosposke, nam odkriva, da Števan Küzmič (madžarsko Küzmics István) izhaja iz premoženjsko šibkejše strukovske tlačanske družine. Strukovci so že takrat bili obcestna vasica, nekoliko oddaljena od najpomembnejših prometnih povezav, ki se v zgodovini prvič omenja leta 1365, z imenom ZTRYKOLCH, potem leta 1366 z imenom ZTRYPKOVCH in leta 1499 z imenom ZTHRYKOWCZ. Če se ozremo nekaj stoletij nazaj, v pisnih virih ne zasledimo podatkov o razvoju vasi in o življenju v njej. Nekaj zgodovinskih virov je ohranjenih iz turškega obdobja, vendar je tudi tega materiala zelo malo. Prvi zametki vasi so bili ob Ledavi in šele postopoma so se prebivalci priseljevali h glavni cesti. Samo vas so vaščani razdelili nekako na štiri dele. Ob glavni cesti ležijo Spodnji Strukovci, ob cesti, ki pelje proti Zenkovcem, pa stanujejo Ledavščari. Njihovo ime je verjetno v povezavi z Ledavo, ki teče mimo njihovih domov. Ko nas pot vodi še naprej, mimo potoka Ledave in Lesa na levi strani, naletimo na Bacov kot. Še naprej po cesti pa pridemo do Kustoga brega, kjer je začetek Zgornjih Strukovcev. Vas danes spada v Krajevno skupnost Zenkovci in Občino Puconci. Od Murske Sobote je oddaljena približno 12 km. Danes ima 176 prebivalcev (podatek z dne 1. 1. 2009) in obsega  hišnih številk.
V času rekatolizacije so se Küzmičevi rojstni podatki na žalost izgubili. Znano nam je toliko, da se je rodil leta 1723, mesec in dan nam ostajata neznana. Ravno tako nam ostajata neznana njegova starša. Znano in ohranjeno je le ime očeta – bil je to Jurij (György) z dvema priimkoma – Szabo Küzmič. Ime matere do danes ostaja neznano. Ravno tako je velika neznanka Küzmičevo otroštvo in pa odraščanje in tudi to, če je imel brate ali sestre. Naša predpostavka je, da se otroštvo ni v ničemer bistveno ločilo od otroštva vrstnikov. Küzmičeva domačija naj bi po ustnem izročilu bila na današnji hišni številki 19, kjer od 14. oktobra 1973 stoji tudi spomenik v obliki navzgor obrnjenega peresa. Avtor spomenika je arhitekt Ludvik Tomori, slavnostni govornik ob odkritju spomenika je bil dr. Anton Vratuša. Vprašanje je, če je domačija bila resnično tukaj ob cesti, ali pa je bila pomaknjena nekoliko nazaj, bližje k potoku Ledava. O tem še v današnjem času radi razmišljajo tudi nekateri starejši vaščani. Tudi to bi bilo zanimivo podrobneje raziskati.
Osnovnošolsko izobrazbo si je mladi Küzmič pridobil v Sv. Benediktu (Kančevcih) in v Radgoni (Bad Radkersburg). Leta 1733, takrat je bil star  10  let, je bil vpisan v višjo evangeličansko šolo oz. licej v Sopron, leta 1739 pa v Györ. Šolanje v Sopronu in Györu mu je bilo najverjetneje  omogočeno s strani verske skupnosti v Nemes Csou, kamor je občasno (vendar vsaj dvakrat letno – na Veliko noč in na Zahvalno nedeljo oz. Nedeljo žetvene zahvale) odhajal skupaj s staršema ter ostalimi vaščani in okolišani. Zgodovinski podatki do leta 1739 so kot že povedano izjemno skromni. Podrobnejši podatki o Küzmiču kot dijaku nam niso znani – prav gotovo bi to bila zanimiva tema za diplomsko ali kako višje akademsko delo s področja zgodovine prekmurskega protestantskega življa.

Küzmičevo šolanje na Bratislavskem evangeličanskem liceju
Bolj znano oz. zgodovinsko bolj osvetljeno je naslednje poglavje njegovega življenja, ki se prične z letnico 1744, nekateri viri omenjajo leto kasneje – 1745, je  leto, ki je   povezano z vpisom na evangeličanski licej v Bratislavi, kjer je bil imatrikuliran oz. vpisan pod imenom – Štefan Sartor, pozneje Sartoris, ki nekako ostane njegovo drugotno oz. dodatno ime okrog tri desetletja. Nastanek in uporaba tega latiniziranega priimka nam do sedaj še ni popolnoma znana. Obstaja dve domnevi – morda je to vzdevek, povezan s krojaško dejavnostjo očeta (Jurij Szabo Küzmič), ali pa je to poimenovanje odsev spoštljivega in zahvalnega odnosa do  učenega duhovnika in prevajalca Janoša Sartoriusa iz artikularnega Nemes Csoa, ki bi lahko bil na nek način  resen zaščitnik in dobrotnik nadarjenega dijaka oz. študenta. Na osnovi vpisov v matične knjige na liceju v Bratislavi je moč ugotoviti, da je v letih 1746 oz. 1747 obiskoval prvi, najvišji razred bratislavskega liceja pod neposrednim vodstvom znanega pietistično usmerjenega rektorja in takrat znanega zemljepisca Janoša Tomke – Saskija. V Bratislavi se je ob klasičnih jezikih (grščini, latinščini, hebrejščini) izobrazil še v dogmatični in polemični teologiji, pa v teoretični in praktični logiki in v za takratni čas reformnih predmetih, kot so bili zemljepis, narodna zgodovina in zahtevnejša matematika. Na osnovi njegove izpovedi iz leta 1755 izvemo, da si je dodatno znanje nabiral in se pri nekaterih predmetih še dodatno  izpopolnjeval pri zasebnih učiteljih. Veliko časa je posvečal samoizobraževanju tudi s pomočjo takrat dostopnih knjižnih virov. Najverjetneje je kot alumnist (poimenovanje za dijaka – oskrbovanca) obiskoval še slovaško zborovsko petje in imel na razpolago tudi slovaško versko-vzgojno literaturo, kar nam služi kot podatek, da je ob madžarščini in nemščini obvladal še slovaški jezik. Iz obdobja zaključka njegovega šolanja nam niso znani nobeni  njegovi spisi oz. krajša dela, ki pa so na osnovi posvetila bivšemu sošolcu, veroučitelju in šolniku Janu Karlowskemu dokaj verjetna. Dejstvo pa je, da se je Küzmič  v Bratislavi seznanil s tiskanimi deli slovanskih piscev – med njimi tudi slovenskih, pridobil si je kvalitetno raven izobrazbe ter postal ob pomoči slovaškega kroga izobražencev in njihove knjižne ustvarjalnosti navdušen in zavesten pripadnik dokaj sorodnega nacionalnega občestva.

Učiteljevanje v Nemes Cso – u
Po končanem šolanju v Bratislavi je tam verjetno ostal še nekaj časa,  opravljal je vzgojiteljsko dejavnost, po nekaterih virih naj bi bil vzgojitelj na licejskem konviktu, to je bila oblika priprave in oskrbe študentov v času pripravništva kandidatov za duhovniški poklic. Leta 1751 je bil kot učitelj oz. kot vodja, šolski rektor, nastanjen v »hiresnyoj artikuláriskoj fari« v Nemes Cso-ju v sopronski županiji. To je bila zanj zrelostna preizkušnja in obenem priznanje njegove nadarjenosti in izobrazbe. V Nemes Cso–ju, ki je bil pod delnim duhovnim vplivom nemških evangeličanskih meščanov iz bližnjega trgovsko-obrtniškega bližnjega mesta Köszeg, je prevzel odgovorno nalogo od dosmrtnega šolnikovanja Mihaela Severja – Vanečkoga (*verjetno 1699 na Vaneči, † 1750 Nemes Csou), znanega kot »učitelja slovenskega naroda« in pisca »Réda zvelicsanstva«. Razmere ob prevzemu funkcije niso bile lahke, prepletali so se namreč interesi meščanstva – po večini plemstva in kmečkega prebivalstva. Izid interesov je bila medsebojna večjezična strpnost pri izobraževalnem procesu, kakor tudi pri bogoslužju. V Nemes Cso-ju je Küzmič ob pedagoško-didaktični odgovornosti vse bolj prevzemal tudi skrb za versko in splošno življenje sorojakov, ki so – kot je  že bilo povedano- nekajkrat letno prihajali v artikularni kraj. Ti so tukaj uživali poseben status z določenimi pravicami in dolžnostmi. Lahko so šolali svoje sinove in bili ob tem nasploh deležni pomoči s strani bratislavskih mecenov, med katerimi je potrebno izpostaviti uglednega Küzmičevega prijatelja, duhovnika Samuela Wilhelma Serpiliusa. Ob njem so se za versko in splošno življenje slovenskih protestantov na Ogrskem zavzemali še nekateri ostali krogi izobražencev, povezanih s Küzmičem še iz časa šolanja v Bratislavi. Samuel Wihelm Serpilius je tako ob denarni pomoči Števanu Küzmiču ob priložnosti  zapisal: »Zapomni pa si dobro, da nikdar ne odnehaš služiti svojemu prekmurskemu slovenskemu narodu z vsemi načini, kar jih je možnih, z namenom, da širiš med njimi odrešilno spoznanje krščanskega nauka in prizadevnost za resnično pobožnost. In tako ti hočem biti spodbudnik, da za dosego tega cilja sestaviš najprej v svojem prekmurskem slovenskem jeziku knjigo, ki jo imenujejo Abecednik, da bi lahko starši, ki znajo brati, doma učili svoje otroke branja; dalje, da v ta jezik natančno prevedeš Mali Katekizem blaženega Luthra, takšnega kot je, brez vsakega dostavka. Po preteku časa pa bi lahko z božjo pomočjo in v strahu božjem usmeril svojega duha in svoje delo v to, da bi dobro uredil in zbral v posebno knjižico izreke Svetega pisma, ki največ dokazujejo, ali kar bi bilo še najbolj zaželeno, da bi točno prevedel Novi zakon. Ko boš imel kaj takega v tem jeziku pripravljenega, mi pošlji: jaz bom vsa prizadevanja usmeril v to, da bi lahko priskrbel sredstva za natisk teh knjižic, da bi jih mogli zastonj deliti med one uboge ljudi. Nadalje, če bi želel enega ali dva nadarjena in obetavna mladeniča izmed svojih rojakov v Nemes Csou dobro poučiti v prekmurskem slovenskem jeziku, in ju tudi v latinščini tako pripraviti, da bi mogla obiskovati višje šole, potem ti sveto obljubim, da boš za te napore v bodoče vsako leto dobival 30 florenov, tako kot se je zdaj začelo.« Serpiliusove besede so mladega Števana nagovorile do te mere, da je ob poučevanju višjih razredov osnovne šole, ki se je zavzela za programiran pouk, lotil še prosvetljevanja svojih sorojakov, in sicer v obliki opisemenjevanja in izobraževanja v maternem jeziku, tako z živo besedo kot s pripravo pisnih del. V kratkem času je izdal madžarsko aritmetiko ter slovenski abecednik, ki ga v nevezani obliki hrani Szécsenyijeva knjižnica v Budimpešti. Analiza črkopisa in narečno besedilo v veliki meri potrjujeta  Küzmičevo avtorstvo. Leta 1752 je izdal priročni Luthrov katekizem, ki z navedeno letnico ni ohranjen in ga je verjetno možno istovetiti z »Vöre krstsántszke krátkim návukom«, ki je izšel leta 1754. O tem obdobju njegovega življenja je kasneje njegov častilec, zagovornik in prijatelj dejal,  da je »s svojim pravilnim učiteljevanjem zvesto služil prekmurskemu slovenskemu življu« oziroma Prekmurju.

Küzmič – duhovnik v Surdu
Ne preseneča nas, da je bil Küzmič, že v mladosti poln referenc. 12. maja 1755 je v pozivnem pismu (vokatorju) s strani evangeličanske skupnosti v Surdu poklican za duhovnika. Po ordinaciji, dne 6. junija, se je okrepljen z učiteljskimi izkušnjami iz Nemes Cso-ja in ob podpori bratislavskega protestantskega kroga,  hitro lotil novih delovnih izzivov. »Prekmurska kolonija« se je v njegovem času številčno krepila z novimi priseljenci iz prekmurskih vasi. Števan se je že na začetku lotil intenzivnega cerkveno-organizacijskega dela (v Surdu in širše), nadaljeval je s prevajanjem, zbiranjem in dopolnjevanjem cerkvenih pesmi v maternem jeziku. Od tega ga nista odvrnila ne fizični napad nanj, ki ga je takoj po njegovem prihodu v Surd organiziral katoliški župnik iz sosednje župnije Sv. Mihaela, ne razni ostali neprijazni posegi oblasti, kot je bilo npr. zaslišanje v Breznici (Berezence, madž.), leta 1757. V vasi Patro, ki leži v neposredni bližini Surda, je kupil hišo, ki pa mu je do tal pogorela, skupaj s tretjino njegovih abecednikov in  skupaj z ostalo pomembno literaturo. Leta 1756 naj bi se poročil z Ano Marijo Henningce. Leta 1761 se jima je rodila hčerka, ki pa je po treh letih umrla. Leta 1763 se jima je rodila še druga hčerka, ki je umrla po desetih dneh. 5. maja 1764 mu je umrla še žena Ana Marija v komaj 39-tem letu starosti. Te udarce in izgube, kot je zapisal, mu je pomagala premagati tudi beseda iz Pisma Rimljanom 14, 7-8: »Kajti nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, Gospodovi smo«. Znova se je poročil 25. novembra 1768 z vdovo Terezijo Bosnyak, rojeno Szakal iz Patra. Skupaj sta živela 11 let, v zakonu so se jima rodili trije otroci – Števan, Ana in Elizabeta. Leta 1769 mu je umrl še oče, v 66 - tem letu starosti. Leta 1771 izide izpod njegovega peresa v knjižni obliki »Nouvi zakon ali Testamentom«, Küzmičevo življenjsko delo.

Zadnja leta in smrt
Neutrudno delo in življenjski udarci slednjih let so povzročili, da je počasi tudi sam pričel bolehati. Zbolel je za tuberkolozo in umrl 22. decembra 1779 v Surdu, v starosti 56 let. Določeni viri omenjajo njegovo smrt tudi v povezavi z  22. oktobrom 1779, nekateri celo z 20. oktobrom ali z 20. decembrom. Pri zapisu Küzmičeve smrti, ki naj bi bila od Mihaela Bakoša se v matični knjigi umrlih, navaja zapis 22. X-bris. Mnogi so tako mislili da X pomeni deseti mesec oz. oktober, torej »22. oktobris«. X pa pomeni drugo. Pomeni besedo »decem« (deset), torej 22. decembris. Mihael Bakoš je duhovniško službo v Surdu nastopil 20. decembra, dva dni nato pa je Küzmič umrl. Slednji razmislek 22. decembris in Mihael Bakoš, ki nastopi duhovniško službo dva dni pred Küzmičevo smrtjo in jo nato tudi lastnoročno zapiše, nam tako daje najbolj smiseln datum Küzmičeve smrti. Po takratni navadi si je sam v latinskih verzih napisal nagrobno posvetilo. Dopolnil in dodelal ga je Mihael Bakoš. Nagrobni epitaf se v prevodu dr. Jožeta Smeja glasi:
 Kdo tu počiva? Sprašuješ morda, popotnik, po šegi zvedavi.
Tu pokopani so Števana Küzmiča zemski ostanki.
Slovenska ga mati rodila je, nadajala majhnega
na bregih Ledave reke in Strukovec.
Potegnili dvakrat iz vode so ga na pol mrtvega,
nato pa veselega dali so muzam ga v uk.
Često je stradal, znojil se in zmrzoval,
trikrat ušel je tvojim rokam, pasji razbojnik.
Tri leta in mesecev šest bil je učitelj:
let štiriindvajset pastir v svetišču Boga.
Navuk krščanski je spisal v korist slovenskemu ljudstvu
in tudi prevedel mu Novi je zakon.
Popravil in zboljšal je Gradual stari,
dodal mu po božjem navdihu še svete molitve.
Njegov katekizmuš je Mali za ljudstvo preprosto,
njegova je pesem prelepa o smrti mirovni.
Spev v jeziku latinskem nesmrtno dajal bi mu hvalo,
samo če končal bi ga, kot je želel.
V madžarščini spisal računico je, o svestvih sedmerih
Pogovore, na sedem dni porazdeljene,
da lahko spoznaš veroizpovedi sedem,
kakšne resnice in nauke nravne vsaka ima.
V dveh pesmih objokal je smrt, nečimrnost vsega,
prav lepa je tudi popevka njegova ob žetvi.
Dopolnil tako je let šestinpetdeset.
Muke in truda mu polno bilo je življenje,
naduha použila ga je, iz vodeničnih mu prsi zijoča,
a drugo življenje mu dal je Vladavec sveta.
Zdaj pojdi, popotnik, naprej in uči po zgledu se drugih
živeti in mreti, da cilj svoj srečno dosežeš.

20. aprila 1925 je bil nagrobni epitaf objavljen v prekmurščini v »Düševnon listi«.

Števan Küzmič kot duhovnik
Življenje, delo, pomen in značaj Števana Küzmiča je, kot je to bilo že uvodoma omenjeno, sorazmerno bogato obdelano. Küzmičeva ohranjena dela se ustavijo pri številki 10, kar pa nikakor ne pomeni, da je bilo njegovo delo  skromno. Zavedati se moramo, da je ravno on začetnik več kot 250 - letne ustvarjalnosti prekmurskih besednih ustvarjalcev. Ko obravnavamo njegovo življenje in njegovo delo, ne smemo obiti dejstva, da Küzmičevega  učiteljevanja, dušno-pastirske skrbi in slovstvene dejavnosti ne moremo opisati zgolj z besedama krščansko in kulturno – temveč ob njiju prav gotovo še z evangelizacijsko in versko ohranjevalno. Tako Števana Küzmiča ne smemo »secirati« oz. njegovo ustvarjalnost deliti na obdobja. O Küzmiču kot duhovniku lahko povemo sledeče. Teološko je bil vsaj delno pod vplivom pietističnega duha, ki je poudarjal poglobljeno pobožnost. S pietizmom se je Küzmič srečal na evangeličanskem liceju v Bratislavi. Znane so nam njegove cerkveno – organizacijske sposobnosti, cerkvena skupnost v Surdu se je v 24 letih Küzmičeve dušno-pastirske skrbi razvila tako na duhovnem, kakor tudi na materialnem področju. Pri dušno-pastirskem delu je bil izjemno strpen in neutruden. Deloval je med slovenskim in madžarskim življem. Dr. Štefan Barbarič, literarni zgodovinar, rojen v Turnišču 1920, umrl 1988, ga je označil še »kot vnetega izpovedovalca protestantskega verskega nazora, gorečega Luhrovega pristaša, katerega so državnopravne omejitve spodbujale k čim bolj požrtvovalni književno verski dejavnosti«. Senior Ludvik Novak ga je označil kot »neformalnega začetnika evangeličanske cerkve v Prekmurju«. Duhovnik Ludvik Jošar v članku iz leta 1981 - »Pomen Štefana Küzmiča – reformatorja Slovencev med Muro in Rabo za slovenske evangeličane – pravi, da je bil Küzmič  »vnet zagovornik, branitelj in širitelj Luthrovega nauka, s pietističnim poudarkom, v spoznanju, da samo božja beseda, oznanjevana in pisana v materinščini, človeku krepi njegovo vero. Kmečkemu sloju protestantizma (ta je bil v večini) je tako dal močno oporo za privrženost novi veri. Brez Küzmiča, dodaja Jošar, si »evangeličanstva na Slovenskem ne moremo predstavljati«.
Povedano in citirano nam približuje Števana Küzmiča kot teoretika, sistematika in praktika, ki je stvari tako na teoretični, kakor tudi na praktični ravni postavljal na jasno in pregledno mesto.

Zaključne misli
Jasnost in preglednost, če navežem na malo prej povedane misli, potrebujemo verni ljudje vseh časov. Števan Küzmič nam je lahko pri tem  vzor in obenem pomoč. Lahko nam je  vzor vernega človeka in pomoč v obliki spomina na   njegovo požrtvovalnost in neutrudnost pri zavzemanju  za verski, literarni, kulturni in nacionalni napredek. Upam, da sem vam Küzmiča predstavil v prijetni, razumljivi in zanimivi luči ter da boste morda v prihodnosti z veseljem prebrali še kaj več o  Küzmiču, o njegovem življenju in delovanju. Hvala lepa za pozornost.

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |