DUHOVNO

Spolnost in verska vzgoja (Simon Emri)

Napisal in priredil: Simon Emri
Spolnost je pomembna sestavina našega življenja. Povezana je z vsem, kar čutimo, mislimo, govorimo, delamo in vpliva na našo delovno sposobnost in odnos do soljudi. Obenem pa vpliva na kulturo, vzgojo, religijo …  Deluje povsod tam, kjer se ljudje srečujemo v simpatiji ali antipatiji.
Pa vendar, kdor hoče danes govoriti o spolnosti, ne sme pozabiti  tudi bioloških elementov. Povezanost človeka z naravo je tako jasna, da se je res potrebno  vprašati, koliko sploh lahko uide naravnim vzgibom.
V Protestantskem katekizmu je zapisano, da človek ne more uiti svoji naravi, vendar pa ni suženj svoje narave. Pač pa je »osvobojenec stvarstva« (Herder), ki se lahko zavestno spoprime z danostmi, jih razlaga in oblikuje.
Zato bi morala spolnost vključevati odgovornost za drugega, vključno s spoštovanjem, skrbnostjo in zanesljivostjo. 
Vendar v današnjem času ni povsem tako. Predvsem v zahodnih industrijskih deželah postaja svobodna spolnost čedalje bolj del vsakdanjega življenja. Spolnost pa se, žal, uporablja tudi za prodajo najrazličnejših proizvodov. Deklice in dečki so pogosto izpostavljeni reklamam, ki največkrat sporočajo, da uspeh v življenju zagotavljajo le dober videz in spolna privlačnost. V nekaj desetletjih smo iz  civilizacije, kjer so dolžnosti pomenile vrednoto, prešli v kulturo, kjer največ pomenijo subjektivna sreča, razvedrilo in spolnost. To je kultura »self-love« (ljubiti sebe).

Živimo torej v svetu, ki posveča glavno skrb  materialnemu razvoju človeka in si v prvi vrsti prizadeva za tehnološki napredek, gospodarsko-ekonomski razvoj ter kopičenje materialnih dobrin. Pri tem pa pozablja na pomembnost  duhovnega razvoja in osebne rasti posameznika. Nesorazmernost človekovega materialno-tehnološkega napredka in njegovega duhovnega oziroma osebnostno-etičnega razvoja se kaže v paradoksu sodobnega človeka, ki upravlja z vsemogočimi igračkami, ne zna pa pravilno upravljati s temeljnimi življenjskimi vsebinami, kot so rojstvo, spolnost, smrt.

Izjave krščanske tradicije o spolnosti, predvsem katoliške, so zgodovinsko gledano vedno poudarjale, da so spolne aktivnosti dovoljene le v zakonu in z enim drugospolnim partnerjem. Pouk o spolnosti v ameriškem šolskem sistemu se je v ZDA razvil v temo, ki deli duhove. Pri tem eni zagovarjajo dostopnost zaščitnih sredstev za spolno aktivno mladino, so za več informacij o spolno prenosljivih boleznih in za zakon o splavu, medtem ko so drugi za popolno vzdržnost pred zakonom, obsojajo homoseksualnost in se bojujejo proti legalnemu splavu. V mnogih delih sveta je spolnost postala vprašanje javnega zdravstva, ker naraščajoče širjenje virusa HIV ogroža cele narode.

Kulturni modeli odnosov igrajo pomembno vlogo pri razumevanju spolnosti. Tradicionalna dominantnost moških v pričenjanju s spolnimi odnosi mnogokje spravlja dekleta in mlade ženske v slabši položaj, posebej ob upoštevanju spolno prenosljivih bolezni in družinskega nasilja.

Mladi, predvsem katoliški, so deležni cerkvenega nauka o spolnosti, ki je pogosto zastarel in nepomemben, vsaj glede zahteve, da naj imajo svojo spolnost do poročne noči povsem pod ključem. Krščanski religijski pedagogi in pedagoginje imajo tudi v tem oziru težko nalogo pri upravičevanju tradicije, ki jo mladi pogosto občutijo kot moško dominantnost in nezaupljivost do telesnih užitkov. Pa vendar lahko ponudijo vzorce za ljubeče in spoštljive odnose, za izpraševanje škodljivih kulturnih sporočil in za to, da vsi skupaj resno vzamemo skrbi mladih ljudi za svoje telo in odnose. Spolna vzgoja ne bi smela biti tabu tema v verski vzgoji tudi pri nas protestantih. Nasprotno, otroci se morajo naučiti, da je postavljanje vprašanj o spolnosti in odnosih pri verski vzgoji več kot primerno. Cerkev mora pri tem vprašanju zavzeti dobro in zdravo stališče, saj je človek kot telo, duša in duh ter njegovo izražanje o ljubezni in spolnosti Božji dar. Božja volja je, da človek najprej uporablja vsak Njegov dar, a v smislu ljubezni in spoštovanja do drugega človeka.

V nekaj kratkih povedih je pomembnost teme o spolnosti  nemogoče povzeti. Rad pa bi poudaril, da se osnovne drže oblikujejo v najzgodnejšem otroštvu in da imajo zgledi  v družini odločilno vlogo v celotnem otrokovem razvojnem procesu, saj se najpomembnejše »programiranje« za poznejše spolno obnašanje verjetno zgodi v starosti do petih let.  Z začasno navezanostjo otroka na starša nasprotnega spola se tu domnevno ob očetu in materi vtisne fantu podoba prave ženske in deklici podoba pravega moškega.
Če bi primerjali socialno vedenje človeka in živali, bi opazili, da nobena žival, ko spolno dozori, nima za seboj primerljivo dolgega otroštva kot časa razvoja in diferenciranega učnega procesa in procesa oblikovanja kot človek. Prav zato je človeška spolnost obogatena z obiljem možnih variant obnašanja.
Da otroci lahko razvijejo pozitiven odnos do samega sebe in svojega telesa, morajo v svojem vsakdanjiku sami doživeti vzorce uspešnih odnosov doma, v šoli, v cerkvi in v družbi nasploh. Odnosi, ki se kasneje lahko končajo v spolnem izkoriščanju, temeljijo v družinah, v vzgojnih sistemih in v širši kulturi.

Ljubezen ni identična s spolnostjo, ampak je njen kompas. Spolnost brez ljubezni degradira partnerja na nagonski objekt. Ljubezen je za nas kristjane osnovni povod nečesa, sredstvo in končni cilj.

Britanski sociolog Anthony Giddens je povedal, da so intimni (spolni, op.p.) odnosi vir in luč, žar in moč našega življenja, dajejo življenje, so življenje. V njih živimo, se gibljemo in smo. Plemeniti pa jih ljubezen. Sposobnost ljubiti v individualnem življenju, v katerikoli dani kulturi, je odvisna od vpliva te kulture na značaj človeka. Kultura, ki pozablja na Boga, je kultura, v kateri sta ljubezen in spolnost izgubili globlji pomen. Kultura brez prave ljubezni, v kateri je spolnost postala javna zadeva in služi le osebnim, sebičnim interesom, je kultura tavajočih iskalcev sreče, ki so se v svojem iskanju obrnili v napačno smer. Spolna energija namreč ni formirana samo v erosu – poželenju, ampak tudi v filiji – prijateljstvu in v agape – ljubezni. Naj še zaključim  z besedami misleca Härringona, ki takole pravi: »Spolnost je upravičena, celo posvečena, kadar je in samo takrat, ko je izraz ljubezni.«


Podrobneje o tej problematiki glej: Znamenje. Revija za teološka, družbena in kulturna vprašanja.  2003. Št. 1-2. Str. 56-78 in
Protestantski katekizem: Založila ČZP Enotnost in Evangeličanska cerkev v Sloveniji, 1995, str. 220-244. 

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |