DUHOVNO

Vera in odsotnost Boga (Simon Emri)

Vprašanje o Bogu nam je tako domače, tako smo ga vajeni, da tudi ateista skorajda ne prizadene. Sploh nismo več presenečeni. Danes skoraj v vsakdanjem čvekanju slišimo to ime – ime, ki ga od vekomaj častimo. Za sodobnega človeka je »Bog« ena od tistih besed, s katero  izrekamo svoj in naš obstoj,  predvsem stvarjenje. Človek išče sebe izven samega sebe;  ne v sleherni odtujenosti, ampak v tisti nedosegljivi odtujenosti, ki mu prihaja naproti kot Bog. Pa vendar se nam večkrat zazdi, da Boga ni, da je nekje daleč, da je odsoten. Če se ozremo okrog, ko se dogajajo krivice -  kako bi pri tem lahko povedali, da Bog ni mrtev, da Bog živi in deluje. Oznanilo, da je Bog odsoten, se lahko zdi nadležno in turobno. Pa vendarle verujemo v Boga, ki nam stoji ob strani in nam poplača za vse resnične ali umišljene krivice in bolečine; v Boga, ki vodi zgodovino človeštva, in si pridružujemo upanje, da kljub vsemu ponovno vzpostavi pravičnost; v Boga, ki pomaga zatiranemu in ve odvzeti bogatemu, da bi dal revežu; v Boga, ki bo slednjič nagradil trpečega, kateri ni kriv.  Tako pojmovanje vere je zelo razširjeno in tako pojmovanje se je gojilo skozi stoletja v njegovih plemenitih (ogorčenost nad trpljenjem, še zlasti takrat, ko se zdi, da človek ni kriv ali vsaj ni zagrešil ničesar takega, za kar bi si zaslužil tako hudo »kazen«) in manj plemenitih, preveč človeških oblikah (želja, da ljudem povrneš milo za drago, maščevalnost do samega Boga, ki ne nudi pomagati bitjem, ki jih je sam ustvaril, še posebej najslabotnejšim med njimi).  

Vendar -  koliko vera priznava, da je še sposobna zavestno izpovedati Boga, v katerega veruje, čeprav ga ne more razumeti. S tem razglaša, da ja Bog, na katerega se obrača, pravzaprav odsoten. Toda -  ali je božanski Bog sploh odgovor na človeške negotovosti?

Bog je takšen, da se ne podreja človeški meri pravičnosti. Ta Bog lahko svet sestavi in razstavi, če se mu pač tako zljubi; z njim popolnoma razpolaga, ker mu ne pripada, saj mu kraljuje od drugod, iz drugega kraja, ki pravzaprav ni kraj, ampak brezno njegove transcendence. To je Bog, ki daje biti (življenje), Bog, ki zapoveduje in poveljuje, Bog, ki kliče k zborovanju vse sile in ni Bog s tega sveta. Bog je Bog,  ker ne navaja razlogov in se ne opravičuje; vera je vera, le če sprejme, da je njeno razmerje do Boga pravično le takrat, če ne zahteva jamstev ali potrdil. Pa vendar je naša vera večkrat podobna veri v neulovljivega Boga, ki se odziva na Anzelov (Anzelm iz Canterburyja) klic: »Gospod, če te ni tu, kje bom iskal tvojo odsotnost? Če pa si vsepovsod, zakaj ne vidim tvoje prisotnosti?« V takem primeru naša vera postaja neka neoprijemljivost, ker se ne prepušča skrivnosti, ampak išče razloge, terja smisel.
 
Tudi če se dogaja krivičnost, Bog vendarle nima namena priklicati ureditve, ki jo je določil. Mar ni značilno za božje ravno to, da se menda ne pušča vkleniti v kraljestvo pojavov?! Da razložim s primerom gravitacije oziroma težnosti. Zaradi težnosti predmeti padajo. Včasih padejo na ljudi in jih ranijo. Zaradi težnosti včasih človek pade z gore ali skozi okno, zdrsne na ledu ali se potopi v vodi. Brez težnosti, ki jo je Bog določil, ne bi mogli živeti, to pa pomeni, da moramo živeti z nevarnostmi, ki jih prinaša. Naravni zakoni delujejo na vse enako. Nobene izjeme ni za dobre ali koristne ljudi. Bog se ne vmešava v delovanje naravnih zakonov, ki jih je ustvaril, da bi zavaroval pravične pred krivico. Gorje, ki se dogaja dobrim ljudem, povzroča neko drugo področje našega sveta, ne pa Bog. Kako bi  bilo na primer, da bi šel v najhujšem mrazu ven v srajci s kratkimi rokavi, ne da bi zbolel, ker bi Bog preprečil, da bi mi  naravni zakoni škodovali, ali pa da bi v najbolj gostem prometu prečkal cesto pri rdeči luči, ne da bi me povozil avto. Ne moremo verjeti, da je Bog odtujen, da je Bog mrtev, ko je potres, v katerem brez razloga umre na tisoče nedolžnih žrtev in da je to božje delo, temveč je to delovanje narave. Narava je moralno slepa, brez vrednot. Narava se ravna po svojih zakonih in se ne meni, kdo ali kaj ji pride na pot. Toda Bog ni moralno slep. Bog se zavzema za pravico, pravičnost in usmiljenje. Ravna se po svojih zakonih. Bog ostaja svoboden. In človek, ki ga biblijska pripoved opisuje kot »podobo Boga«, je poklican, da si podredi zemljo, da sam popravlja krivice, da dela dobro. Človek je postavljen v red in je poklican, da popolnoma samostojno nadaljuje stvarjenje, to je proizvajanje zemlje kot stvarnosti in delanja dobrega. Bog opazuje človeka iz neskončne daljave in ga nagovarja, naj  prevzame polno odgovornost za svojo učinkovitost. Zahodni, zdaj ne več grški, marveč pokristjanjeni človek, se iz ustvarjenega bitja preoblikuje v proizvajalca lastne zgodovine in sveta. Tako bi lahko razumeli, da si s tem človek nadene »podobo Boga«.  Ta zakon, ki ga je ustvaril, veli Bogu, naj je Bog neba, človeku pa daje bivati na zemlji; ukazuje mu, naj sprejme svojo zemeljsko usodo, zaznamovano s končnostjo.

In če se nam še zmeraj zdi, da Bog ne deluje v našem življenju, da je Bog mrtev,  je umrl tudi zaradi neduhovne in izrazito naturalistične zahteve po čudežni vsemogočnosti.  Boga so dolgo upodabljali kot kralja nad naravo (večkrat pravimo, da Bog pošilja točo, kar ne drži) in da se Bog skriva za vsakim kamnom (kar ne drži) …) in  vzor za kralje na zemlji, ne pa kot moč, ki določa meje sleherni zemeljski oblasti in ki je ustvaril red. In Bog je umrl zaradi prekomernega povišanja naše človeške biti, zaradi našega ega, na škodo vsega drugega stvarstva, še zlasti narave. Nazadnje je Bog umrl tudi zaradi ošabnosti nas -  vernikov.

Prepričanje, da človek, ki je odstranil Boga, lahko samostojno poskrbi za svojo bit (življenje), je le kot neko pomirjevalo. Vanjo se zateka človek, ki je izgubil bogove,  ali kot je povedal zadnji papež: »Neki Bog v tebi te je spreobrnil k ateizmu.«

Toda Boga lahko vidimo v Kristusu. Še Luther je povedal, da je »v križanem Kristusu prava teologija in poznavanje Boga«,  saj se nam Bog  najbolj približuje po svojem Sinu. Tu je Božja bližina in ne odtujenost. Obenem pa Boga lahko odkrijemo tudi v človeku, ki nam pomaga, ki dela dobra dela, ki nam stoji ob strani …

Pa vendar vsak človek, ki tava k Bogu in priznava Boga, se včasih izgubi, a je sposoben, da preskusi vsako pot: nikoli ni gotov, ne pozna dokončnih odgovorov.  Ravno zato pa je določen, se pravi omejen od drugačnosti, ki ga poziva k bivanju in mu veli, naj je tisto, kar mora biti: dober človek, ki dela dobra dela. In taka vera obenem obljublja bolj pomirjajoče varstvo, kot ga lahko obljubi katerakoli človeška zaščita. Kdor sledi njenemu klicu, ta tudi v tavanju ve, da mu je pripravljena varna pot. Če temu ne zaupa, ne veruje. Mišljenje tu nima več prostora, ne more več dokazovati. Med vero in mislijo mora tleti žar močnega soočenja, da lahko ena in druga neutrudno iščeta v medsebojni razliki to, kar je lastno vsaki posebej in čemur morata obe odgovoriti; vsaka po svoje. Boga lahko človek ponovno razume kot skrivnost nepričakovanega, a vedno mogočega srečanja, ki kliče človeka na zagovor. Lahko bi dejali, kot je to rekel Jezus: »Kralji narodov gospodujejo nad njimi in njihovi oblastniki se imenujejo dobrotniki. /…/ Jaz pa sem sredi med vami kot tisti, ki streže.« (Lk 22, 24–27) Ta bližnji Bog, ki ga ni moč ujeti, ta Bog, čigar skrita prisotnost  povzroči, da »besede vznikajo kot cvetje«, je Bog, ki nikoli ne bo izdal svoje »zvestobe zemlji in njenemu stvarstvu«, saj je to Bog, ki na poseben način razodene svojo skrivno bližino. In tako nam ta Kristusov Bog morda lahko  obljubi naslednje: le kdor je pripravljen hoditi svetu naproti, naproti njegovi skrivnosti, samo ta si bo lahko nekaj pridobil. Seveda ne smisla vsega, ampak neznano resnico, ki je skrita v božanski skrivnosti bivanja.

Napisal: Simon Emri

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |