DUHOVNO

Razglabljanje o duhovnosti sodobnega prekmurskega človeka (Ludvik Jošar)

RAZGLABLJANE O DUHOVNOSTI SODOBNEGA PREKMURSKEGA ČLOVEKA

Spoštovani zbor!
Naslov našega razmišljanja se mi zdi posrečen, in sicer iz treh vidikov.
Prvič: Razglabljanje, torej nekaj,  o čemer ima človek   svoje mnenje, o čemer razmišlja in premišljuje. Razglabljanje je torej obenem iskanje in ne dokončna  ali celo znanstvena trditev oziroma ugotovitev.
Drugič: Pojem duhovnost. Duhovnost ima nekaj opraviti z vrednotami, ki niso vezane na materialnost, čeprav je lahko duhovnost  osiromašena brez določene materialnosti, ta pa brez duhovnosti. Biblična izpoved »Človek ne živi samo od kruha….« je dejansko brezčasna, veljavna za vse čase. Duhovnost  - torej t.i. nematerialne  vrednote - pa niso last samo določenih ljudi, slojev, rodov, narodov, družb, skupin, ampak so navzoče  pri človeštvu vse od takrat, ko se je človek zavedal, da je človek. Kdaj, kje, kako se je človek te svoje biti zavedal, tega mi ne bomo ugotavljali.
Tretjič: Pojem sodobni prekmurski človek. Verjetno do sedaj nihče ni znanstveno in strokovno obdelal področja, ki govori o sodobnem prekmurskem človeku, zato opustimo  izraz prekmurski in se zadržimo pri sodobnem, torej današnjem »človeku«, ki živi na območju Prekmurja. In kdo je ta človek, o katerega duhovnosti govorimo, razglabljamo?
Poglejmo na njegov  poklicni oziroma delovni stan: velja za oba spola, čeprav bom govoril o moškem spolu. Ta sodobni človek je kmet, delavec, uradnik, uslužbenec, obrtnik, učitelj, profesor, duhovnik, zdravnik, politik, umetnik, kulturni delavec… in še in še bi lahko naštevali. Deloma lahko iz tega naštevanja  približno ugotovimo tudi stopnjo njegove izobrazbe, čeprav je že davno zastarela trditev, da kmet, delavec, pa še kdo, ne potrebuje  vsaj srednješolske izobrazbe.
Kronološko, torej časovno, se ta sodoben človek nahaja v otroštvu, v mladosti, v zrelih letih, v upokojenskem obdobju in  starostnem obdobju.
Še beseda o svetovnem nazoru. T.i.  enoumja, bodisi politično-ideološkega, nazorskega ali verskega, k sreči že dalj časa ni ali pa je  obrobnega značaja. Evropski trend v nekaterih zahodno-evropskih državah, da družbo sestavljajo tri različne tretjine ljudi, in sicer ena tretjina jih je vernih (take ali drugačne veroizpovedi), ena tretjina je ateistov in ena tretjina je neopredeljenih,  pri nas verjetno še ni bistveno prisoten, toda  kdo ve, če  tudi mi ne potujemo v to smer.
Še besedo, dve o »lokaciji« prekmurskega človeka.
Ne bomo ugotavljali, kdaj se je posameznik ali kdaj so se posamezniki zavedali, da so Prekmurci.  Gotovo je bil največji preobrat  po koncu prve svetovne vojne, ko je bilo v Parizu, 12. avgusta 1919,  Prekmurje  prisojeno  novo nastajajoči državi Srbov-Hrvatov-Slovencev in naslednje leto s Trianonsko mirovno pogodbo dokončno priključeno k novi državi in s tem k matičnemu narodu, k »lubim Slovencem«, kakor nas je nekoč imenoval Primož Trubar, čigar 500. letnico rojstva obhajamo skozi vso leto.
Na ozemlju, ki se je imenovalo – in se še imenuje – Prekmurje, je  človek v svoji dolgi zgodovini  bil na »prepihu«. Na njegovo usodo, verjetno deloma tudi na duhovnost, če uporabim ta izraz, so vplivali razni verski, politični, nacionalni in drugi tokovi in dejavniki. Najbolj se je ta prekmurski človek oprijel katoliškega krščanstva. Od časa reformacije dalje tudi evangeličanskega in  binkoštnega načina verovanja. Navzoče je bilo tudi judovstvo, toda  le malo pripadnikov tega verstva je  bilo slovenskega porekla. Madžari, Turki, Hrvati, Avstrijci-Nemci, deloma tudi Rusi, so marsikje pustili negativne sledi in  so tudi negativno vplivali na ekonomski in deloma tudi družbeni razvoj prebivalstva tega območja.
In zdaj vprašanje: Je možno v tej raznolikosti, v kakršni je živel in kakršen je bil  in je deloma še ta prekmurski človek, najti nek skupni imenovalec, ravno glede tega našega razglabljanja? Ravno zavoljo duhovnosti, torej zavoljo nematerialnih vrednot, je to gotovo možno.  In katere so te vrednote, kakšna je ta duhovnost?
Duhovnost ne pride sama od sebe. Gotovo je navzoča v človekovih genih, toda potrebno jo je »obuditi, negovati, uresničevati«.
Območje človekove duhovnosti, tudi današnjega prekmurskega človeka, je tako široko, da ga je nemogoče opisati ali celo našteti.
Naštejemo pa lahko tiste temeljne vrednote, s katerimi se srečamo v Novi zavezi in jih je pisec Pisma Galačanom v 6. poglavju sledeče opisal: to so – ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje. Da so te vrednote bile v preteklosti  navzoče in  da so navzoče tudi danes, o tem ni dvomiti.
Še zdaleč pa niso to vse oblike duhovnosti, ki jih živi in izkazuje sodoben prekmurski človek, kajti takratni pisec teh vrednot  je izpustil narodno zavest, slovstveno-umetniško, kulturno ustvarjanje, znanstvene dosežke  in še kaj. Živel je namreč v času pred približno 2000 leti.
Prepričan pa sem, da jih današnji prekmurski človek ravno tako potrebuje, kakor jih je potreboval v preteklosti in jih končno potrebuje vsaka skupnost.
Za pisca Pisma Galačanom je ta duhovnost, so te vrednote »sad duha«. Človek jih torej uresničuje z močjo božjega duha, zato spadajo v t.i. religiozno ali versko duhovnost.
Nikakor pa ne smemo trditi, da so vrednote, kot so  ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje le last vernega človeka oziroma da jih lahko uresničuje le človek vere.
 To je znal lepo povedati pokojni katoliški škof Vekoslav Grmič. V knjigi »Iskanje in tveganje« o tem piše:
»Duhovnost, pa naj gre za vernega ali nevernega človeka, gradi mostove med ljudmi, spleta med njimi vezi. … Gojiti duhovnost, se pravi enostavno živeti kot človek, ker je za človeka značilno, da se sprašuje, da presoja, načrtuje, da išče svojo identiteto, smisel svojega življenja in dela, da stopa iz sebe in se vedno znova vrača vase ter se od tam razgleduje po svojih nalogah, po svojih dejanjih in hotenjih, pa tudi po njihovem obnebju, ki jih presega.
Krščanska duhovnost, ki dobiva svoje pobude iz razodetja v ožjem pomenu, ki pa istočasno zida na tem, kar je naravno, povzema v sebi tudi prizadevanja ateistične duhovnosti, ki se s svoje strani tem bolj približa krščanski duhovnosti, čim globlje v človeku išče svoje pobude. Za dialog  med vernimi in nevernimi   je duhovno življenje obojih najboljša osnova, najtrdnejši temelj. V duhovnosti pa je tudi neovrženo utemeljeno upanje človeštva za prihodnost.«
Prihodnost, in to lepo prihodnost si vsi želimo, zato želim izpostaviti še en vidik duhovnosti, in sicer odgovornost.
Ker se nahajamo na območju  Krajinskega parka Goričko, bi rad poudaril odgovornost  posameznika za zdravo okolje, za zdrav zrak, za zdravo vodo, za zdravo zemljo. Starozavezni pisci so v 1. Mojzesovi knjigi zapisali: »Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v édenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.«
Kako danes  sodoben prekmurski človek obdeluje in varuje ta »édenski vrt«, torej to svojo naravo, to stvarstvo, to zemljo, v to se ne bi spuščal. Vsi verjetno vemo, da je marsikaj narobe, zastrupljeno in negativno vpliva na samo naravo in tudi na naše zdravje. Tukaj bi bilo potrebno resnično zbuditi   zavest vseh, da ni dobro sedeti na veji in istočasno to vejo žagati, če si sposodim  že obrabljeno frazo. Nosilka življenja ostaja stvarstvo, ostaja narava in če se bodo pogoji za življenje še slabšali, potem nas naš vlak, na katerem vsi potujemo v prihodnost, ne pelje v pravo smer. Odgovoren in resen sodoben prekmurski človek  se mora te nevarnosti zavedati in   prispevati  k temu vsaj delček, da se ta vlak, če se že ne more ustaviti,  vsaj upočasni svojo vožnjo  in da ga bodo ustavili in preusmerili v lepšo prihodnost novi rodovi.
To je bilo moje »razglabljanje«, toliko zaenkrat  in hvala lepa za poslušanje.


(Grad, 26. september 2008, Ludvik Jošar)

 

 

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |