DUHOVNO

Otroci in darila (Melita Bukvič)

Otroci in darila

Ljudje so v vseh verstvih darovali in še danes, čeprav večinoma simbolično, darujejo svojim bogovom, da bi jim izrazili vdanost, naklonjenost in spoštovanje …
Vselej pa so se medsebojno obdarovali tudi ljudje: darila so podaniki izročali svojim vladarjem, vladarji pa so obdarovali svoje zveste podanike. Darila si ljudje izmenjujemo tudi ob obiskih in tako izražamo svoje spoštovanje. Ljudje so se obdarovali in se obdarujejo še danes tudi ob posebnih priložnostih, kot so rojstvo otroka, ipd …
Obdarovanje in darila torej niso izum moderne družbe, vse pa kaže, da vedno bolj izgubljamo občutek za neko »pravo mero«. Izgubili smo čut za sporočilno vlogo in pomen daril v medsebojnih odnosih. Marsikdaj se v darilih ne zrcali spoštovanje obdarovanca, ampak razkazovanje veličine, bogastva in moči.
Tudi obdarovanje otrok je nedvomno zelo staro, čeprav je o tem manj zapisov. Otroke so obdarovali ob posebnih priložnostih in darila so imela simboličen pomen (spominek z versko tematiko ob verskih priložnostih, verižica s križcem, verska knjiga ob krstu, …).
Obdarovanja ob rojstnih dneh ne sodijo v zelo stare običaje. Prav tako je mlajše obdarovanje ob posebnih dneh, kot je miklavževo, obdarovanja ob novem letu in/ali ob Božiču pa so povsem nova.
Dedek mraz je tako npr. plod prejšnjih oblasti, Božička pa so spet prinesli k nam po slovenski osamosvojitvi in je v svojem bistvu zelo komercialna zadeva Združenih držav Amerike.
No in tako smo zdaj v času nakupovanja in daril. V to obdarovanje so še posebej vključeni otroci. Obdarovanje je zelo pomembna stvar, zato je treba poskrbeti za sporočilnost daril, ne z njimi razkazovati svojih finančnih zmožnosti in razvajati otrok. Postavlja se vprašanje, kako obdarovati, da bodo darila imela vzgojno vlogo. Pri tem si lahko pomagamo z nekaj preprostimi pravili:

· Darila naj ne bodo nikoli prebogata, z njimi pa naj otrokovi svojci nikoli ne tekmujejo – »kdo da več«. Ob kupljenih darilih naj bo vedno tudi nekaj osebnega – bodisi izdelek, ki smo ga sami ustvarili, bodisi lepa misel, sporočilo, …

· Daril naj ne bo preveč!

· Obdarovanje naj bo vesel dogodek, ko se skupaj poveselimo in razveselimo daril; za njihovo »pregledovanje« pa si je potrebno vzeti čas. Vsako darilo naj bo deležno posebne pozornosti, ob vsakem se skupaj z otrokom radujmo, ne glede na njegovo materialno vrednost.

· Otroka obdarujmo, ker ga imamo radi, z darili nikoli ne »kupujmo« otrokove naklonjenosti.

· Ob obdarovanju poudarimo otrokovo pridnost in darilo je nagrada zanjo, nikoli pa naj darilo ne služi »kupovanju« otrokove pridnosti in njegove naklonjenosti v prihodnje.

· Vzgajajmo otroka, da tudi sam obdaruje druge – še najraje s simboličnimi darilci, ki so zelo osebna (risbice, majhni otrokovi izdelki, …)

Vedno več je tudi razvajenih otrok. Eden od pomembnih znakov, kako jih prepoznamo, je njihov odnos do daril. Značilen odziv takih otrok na vprašanje, kaj so prejeli za darilo je, da se ničesar ne spomnijo. Velika resnica je v tem: če otroka preveč zasipamo z darili, darila izgubijo ves svoj smisel. Otrok jih ne ceni več, nič več mu ne pomenijo. Z obdarovanjem želimo otroka razveseliti – ampak kakovost in trajanje tega veselja nista v ničemer povezana s količino daril in z njihovo vrednostjo.
Resnično doživeto in trajno veselje pričaramo otroku s tem, da poskrbimo za pravi način obdarovanja, da se z njim veselimo, navdušujemo in občudujemo darila. Otroka z zdravim odnosom do obdarovanja učimo tudi skromnosti, spoštljivega odnosa do vsega in zmožnosti biti vesel in zadovoljen z malim. To so »čednosti«, ki so jih učili naši dedki in babice, a nikakor niso za staro šaro. Ob tem, ko pozabljamo na te čednosti, žal na mnogih mestih vzgajamo nezadovoljne, egocentrične in prezahtevne otroke.
Morda bomo (smo) pa svojemu otroku za letošnji božični večer po dolgem času spet prebrali pravljico, morda bomo skupaj z njim odigrali družabno igro, morda pa si bomo le vzeli uro ali dve časa in bomo svojega otroka potrpežljivo poslušali in mu ne pridigali o tem, kaj sme in česa ne. Morda se bomo ob letošnjem praznovanju Božiča prijeli za roke in se z molitvijo zahvalili za čas, ki ga smemo preživeti skupaj. In morda bomo po dolgem času svojemu otroku spet rekli, da ga imamo neizmerno radi in da smo nanj izjemno ponosni – pa še to, da je prav on naše največje darilo. Verjamem, da bo prav to za njega najlepši in najdražji poklon.

Melita Bukvič (del besedila povzet po psihoterapevtu Bogdanu Žoržu)

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |