DUHOVNO

Trubar in nastanek slovenskega knjižnega jezika (Zdenka Jelenovec)

Trubar in nastanek slovenskega knjižnega jezika


Trubar je neločljivo povezan s slovensko reformacijo in z nastankom slovenskega knjižnega jezika. Čeprav je bilo o njem že veliko zapisanega in povedanega, je prav, da se najprej na kratko spomnimo temeljnih postaj njegovega življenja.

Morda so  ravno podjetnost Trubarjeve družine in pobožne težnje, ki so obstajale v družini,  pripeljale Trubarja iz Raščice na Dolenjskem v kapiteljsko šolo pri katedrali sv. Vida na Reki. Po enem letu ga je pot vodila v samostan sv. Petra v Salzburg, kjer je ostal tri leta. Leta 1527 je od tržaškega škofa Petra Bonoma dobil župnijo v Loki pri Radečah, vendar jo je zapustil vikarju in se spomladi 1528 vpisal na dunajsko univerzo. Pred obleganjem Turkov se je zopet vrnil k škofu Bonomu v Trst. Z njegovo pomočjo je dobil službo v Ljubljani, od koder so ga 1548 spet pregnali. Odpravil se je na Nemško in dobil mesto pridigarja v Rothenburgu. Tu sta
nastali tudi prvi slovenski knjigi, najprej Katekizem in nato Abecednik.
Kasneje je dobil povabilo, naj se vrne v Ljubljano in postane vodja slovenske protestantske cerkve. Toda usoda mu ni bila naklonjena in znova je moral v pregnanstvo, spet na Nemško.
Sledili so Tübingen, Lauffen in Derendingen, kjer je ostal do konca življenja.

Čeprav Trubar ni imel univerzitetne izobrazbe, pa je bil bolj izobražen kot povprečni duhovniki tistega časa, saj je obvladal tri tuje jezike: latinščino, nemščino in italijanščino. Trubar je bil vse svoje življenje močno navezan na svoje ljudstvo. Ker so ga preganjali in se je moral skrivati, se je podpisoval s psevdonimom »Rodoljub Ilirski«.
Trubarjevo bivanje na tujem je med drugim povzročilo, da se je lotil pisanja v slovenskem jeziku. Ker mu ni bilo dovoljeno pridigati v živo, se je odločil, da »spregovori« s pisano besedo.
Nastanek slovenskega jezika in tudi drugih jezikov je prav gotovo povezan z zahtevo, da morajo biti cerkveni obredi vernikom razumljivi in da naj vsak vernik sam, torej v svojem jeziku, prebira Sveto pismo ali Biblijo.
Taka zahteva se zdi na prvi pogled enostavna in zveni zelo lepo, toda protestanti so imeli težko nalogo. Lahko bi rekli, da se je Trubar lotil drznega in pomembnega dela, kajti moral je najti odgovor na dve težki vprašanji: Kakšen naj bo jezik, da ga bodo Slovenci kar najbolje razumeli? S kakšno pisavo naj ga zapiše?

Trubarju je torej pri pisanju šlo  predvsem za razumljivost, na lepoto, uglajenost in eleganco besedja ni gledal preveč. Če dobro prisluhnemo brani Trubarjevi besedi, hitro opazimo, da je lepo tekoča in  pridigarska.  Trubar  je za osnovo knjižnega jezika izbral  tedanji ljubljanski govor, na katerega je že takrat vplivalo gorenjsko narečje, vanj pa je vključil tudi dolenjske narečne posebnosti.
Trubar je prvi dve knjigi napisal v gotici, ki jo je kasneje zamenjal z latinico. Vpeljal je posebne znake za nekatere glasove, ki jih je čutil kot posebno slovenske.

Višek pa so Trubar in slovenski protestanti dosegli leta 1562, ko je bila v Ljubljani pod Trubarjevim vodstvom  organizirana »cerkev slovenskega jezika«. Zgodovinsko pomembno je, da se je spremenil odnos do slovenskega jezika, kajti materni jezik se je uporabljal tudi pri cerkvenih obredih. S tem so dokazali, da je  slovenski jezik primeren tudi za branje, poslušanje in petje verskih besedil.

Slovenci smo z reformacijo dosegli stik s sočasnim evropskim razvojem. V kratkem času (1550 – 1595) so Trubar in njegovi protestantski somišljeniki, zlasti Dalmatin, Krelj in Bohorič, knjižni jezik ne le utemeljili, ampak so ga razvili do zavidljive popolnosti. Jezik in pravopis sta bila sorazmerno enotna. Temu prav gotovo botruje dejstvo, da so bili  protestanti med sabo povezani in da so dobro poznali vse knjige, ki so izšle v slovenščini.

Tako silovitega razmaha slovenske knjižne besede skorajda ne najdemo v zgodovini slovenskega knjižnega jezika. Če se izrazim v igralskem jeziku, je pri tem  glavno vlogo prav gotovo odigral  Primož Trubar. Ni bil samo verski reformator in utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika, ampak tudi prvi slovenski književnik in človek, ki je Slovence opismenjeval, jih versko vzgajal in tudi spodbujal v nacionalnem smislu. Z vsem tem je Slovencem omogočil kulturni razvoj ter tako posredno obvaroval naš obstoj,  zato ga lahko upravičeno imenujemo »Rodoljub Ilirski«, kot se je tudi sam podpisoval. 

Prof. Zdenka Jelenovec (inšpektorica Evangeličanske cerkvene občine Bodonci)

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |