VIZITKA

Evangeličanska cerkvena
občina Bodonci
Bodonci 6
9265 Bodonci
Slovenija
Tel.: 00 386 2 549 10 06
Fax: 00 386 2 549 12 95
E-mail:eco.bodonci@siol.net

MINI ANKETA

Bodonsko cerkveno občino tvorijo verniki iz

» Glasujem    » Rezultati ankete
E-NOVICE

Novice in obvestila o spremembah na portalu lahko prejemate na svoj elektronski naslov ...

» naročilo na novice

NOVICE

Pridiga škofa: 220. obletnica cerkvene občine Bodonci

Škof Geza Erniša

02.08.2012

Milost vam in mir od Boga Očeta našega in od Gospoda našega Jezusa Kristusa. Amen.
Prisluhnimo božji besedi, ki je zapisana v Markovem evangeliju, v 4. poglavju, od 30-32 vrstice sledeče:
In Jezus je rekel: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsajeno, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« Amen.

Spoštovani zbrani, drage sestre in bratje v Jezusu Kristusu!
Ob današnjem častitljivem jubileju, ob 220. obletnici bodonske gmajne, ne moremo ravnati drugače, kot da povemo: iskrene čestitke in vse dobre želje ter veliko blagoslova tudi v prihodnje. Pot, dolga 220 let, ki ste jo skozi mnoge generacije, draga bodonska gmajna prehodili, je bila marsikdaj strma, toda cilj je bil in  ostal lep. Potrpežljivost je res grenka zel, kot pravimo, vendar daje sladke sadeže in ti sadeži so bogato vidni tudi pri vas. Iskrena hvala vsem, ki so se žrtvovali, da je ta gmajna "naredila" velike veje, tako da so lahko mnogi v njihovi senci  našli prijazno gnezdo in prijeten kotiček.


Vemo pa, da  mora imeti  vsak sadež, preden se rodi, raste in dozori ter da svoj plemeniti okus, svoj začetek. Biti mora seme, iz katerega vzklije in raste. Prav posebno simboliko in  vsebino pa ima v Bibliji gorčično seme oz. zrno. Vsaka cerkev in tudi vsaka gmajna je torej v svoji osnovi  zrno; zrno, ki vzklije, raste, se veča in razširi veje tako, da lahko ptice neba gnezdijo v njegovi senci. Z drugimi besedami - tudi vsem nam ljudem je pod tem božjim drevesom dana senca in ponujen prostor za naše življenje ter potovanje med rojstvom in našo vrnitvijo nazaj v zemljo, od koder smo- rečeno prispodobno - tudi vsi mi vzklili in prišli.


Danes, pri današnji svečanosti, bi želeli nekaj naših misli posvetiti ravno temu fenomenu - zrnu in rasti, ki ju Jezus primerja z božjim kraljestvom. To božje kraljestvo se torej dogaja, raste in želi tudi v naše srce, v naše življenje. Kajti vsako delo, vse, kar se je dogajalo in se dogaja, vse, kar je proces in napredek in  vse, tudi tiste največje želje, vse to je nekoč bilo samo majhno seme; in tega čudeža, tega semena, s katerim se vse začne, ljudje navkljub  tej najmodernejši tehnologiji ne moremo narediti, ne moremo ustvariti. Ljudje poskušamo marsikatero seme gensko spremeniti in izboljšati. Pri tem smo velikokrat uspešni, pa vendar se vedno z bojaznijo in zaskrbljenostjo  sprašujemo, ali takšni posegi v strukturo zrna, ki je začetek vsega življenja, ne pomenijo tudi nepopravljivih posledic za ves "bio-sistem" in s tem za naše življenje.
Ljudje torej lahko veliko dobrega ali slabega naredimo s semenom, toda narediti, ustvariti, priklicati v življenje ga ne moremo in ne znamo. To seme namreč prihaja iz neke drugačne moči, božje vsemogočne previdnosti in je del neskončne verige, ki se začenja z nastati,  ter rasti. Vendar ta nastati, ta je pri Bogu.


Zato je naša naloga, drage sestre in bratje v Jezusu Kristusu, v nečem drugem -  v sejanju. Zrno zasejati v zemljo, da  vzklije in obrodi stoteren sad, to je naša naloga. To seme raste, tudi ko mi počivamo. To je tisti božji del, na katerega mi nimamo vpliva. Kljub temu moramo nekaj dela tudi sami opraviti. Pripraviti je namreč potrebno čim bolj kvalitetno prst, v katero bomo sadili in sejali, da bi se potem lahko veselili tudi bogate žetve. Veselje je resnično veliko, ko lahko vzamemo v roke pridelke, katerim je dal moč rasti sam Bog, nas pa za naše delo in naš prispevek bogato nagradil. Takrat lahko porečemo: zima lahko pride, saj smo preskrbljeni.


Vsak opravek pod nebom pa ima seveda svoj čas in svoje obveznosti in le-te je potrebno prepoznati, kajti to, kar sanjamo in si želimo, se nam tudi zgodi. To je tudi del preroštva mnogih prerokov, ki so nam zapustili neprecenljivo dediščino, iz katere lahko živimo in črpamo tudi danes. Tudi vi, tu v Bodoncih in vsi, ki k tej gmajni spadate, in ne samo spadate, temveč tudi pripadate, kar je bistvena razlika, ste po mnogih duhovnikih, učiteljih, organistih, odbornikih in vernikih, po katerih se je pisala vaša zgodovina, sprejeli mnogo dobrega. Mnogi so in ste tudi veliko prispevali, da  zgodba lahko gre naprej. Čeprav se tu morda  res ni pisala tista zgodovina, ki je zaznamovala velika svetovna dogajanja, pa je tudi ta  »mala« zgodovina« za mozaik življenja našega tukajšnjega človeka neizmernega pomena. Mnogo tega, kar za življenje potrebujemo, se je mogoče naučiti le v božji učilnici. Učilnici, ki nas uči, da razen ritma noč in dan, obstaja tudi ritem delovnik in nedelja, kajti brez nedelje bi bili vsi dnevi le delovni dnevi in nepopravljivo bi si škodili, če bi  pozabili, da Bog spodbuja rast tudi takrat, ko mi počivamo. Tudi On je namreč sedmi dan počival. Tudi tako lepa cerkev kot jo imate vi tu v Bodoncih in ena tako »častitljiva gmajna« kot je vaša  tudi sedaj in danes vabi v svoje nedrje. Ne dajte si vzeti mnogih lepih stvari, ki jih ponuja božji hram in naša krščanska vera, ki nas uči, da tisto seme, ki pade iz sejalčevih rok v zemljo, počasi, a vztrajno poraja bilko in polni klas. V  Bodoncih ste imeli mnogo dobrih sejalcev. Nekateri so še med nami, drugi prihajajo. Ne dajte si vzeti vere in prepričanja, da če je Bog vsadil v ta svet ritem dneva in noči, čas setve in žetve, ritem poletja in zime, ritem počitka in dela, da tega ljudje ne potrebujemo in da to za nas ni pomembno.


Nedvomno pa je naloga vsakega med nami, da sklenemo svoje roke v molitev, da prosimo za blagoslov s prošnjo, da bi iz mnogih zrn, ki jih bomo tudi sami zasejali, zraslo veliko dobrih in mogočnih klasov. To bo in je tudi za vse nas velika naloga tudi v prihodnje. V duhu prijateljstva, strpnosti, požrtvovanja, vere in pomoči se namreč lahko zgodi, da zraste drevo, ki daje zavetje. Vem, da ne moremo in ne bomo mogli biti vedno in vsepovsod mogočno in košato drevo, morda pa bomo lahko tudi sami za nekoga majhen grmiček in tisti pravi prijatelj, brat in sestra v veri, ki poda roko in se nekomu dotakne srca.


V hvaležnosti do preteklosti in vsega, kar se je zgodilo, bodimo hvaležni za vse storjeno. Spoštljivo uživajmo v teh darovih, gasimo z njimi našo žejo po lepem in  bodimo Bogu hvaležni, da je vse to smelo zrasti. Toda ne zaklenimo vsega tega v kleti in shrambe v prepričanju, da imamo vsega dovolj, in to za vse čase. To bi bila napačna pot in napačna odločitev. Le tam, kjer ljudje vedo preteklost učinkovito povezati s sedanjostjo in imajo vizijo prihodnjih ciljev, je pot mogoča in smiselna. Današnja lepa obletnica Bodonske fare naj bo torej iztočnica za hvaležnost Bogu in zaslužnim  ter istočasno izziv za pogum, da bodo tudi v prihodnje rojene možnosti za bogato setev in žetev, kajti Bog bo svoj blagoslov za rast gotovo podaril. Veliko takih blagoslovov vam, draga bodonska gmajna, želim tudi v prihodnje. Gotovo ne bo vse  enostavno in  lahko. Tudi našim prednikom ni bilo. A bilo je zaupanje, bila je vera in bil je pogum;  vse to naj v prihodnje povezuje in krepi tudi vas, kajti tam, kjer je vse to navzoče, tam se najde tudi prava pot. Ta sicer pelje velikokrat skozi mnoge skušnjave. Le-te  tudi Kristusu niso bile tuje, toda vedel je, da mora ostati na strani sejalcev dobrega, kajti le-tem je obljubljeno božje kraljestvo. Prav to želim vsem, ki smo danes tukaj zbrani.  Amen.


In mir božji, ki presega vsak človeški razum, ta naj čuva in krepi srca in misli vaše v Jezusu Kristusu, zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Geza Erniša, škof

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |