VIZITKA

Evangeličanska cerkvena
občina Bodonci
Bodonci 6
9265 Bodonci
Slovenija
Tel.: 00 386 2 549 10 06
Fax: 00 386 2 549 12 95
E-mail:eco.bodonci@siol.net

MINI ANKETA

Bodonsko cerkveno občino tvorijo verniki iz

» Glasujem    » Rezultati ankete
E-NOVICE

Novice in obvestila o spremembah na portalu lahko prejemate na svoj elektronski naslov ...

» naročilo na novice

NOVICE

Tina Merklin: Komunikacija v družini

10.01.2012

O družini ima vsak svojo predstavo in o njej ima vsak posameznik svoja merila in želje. Je pa o družini zapisala posebno misel Tomorijeva, ki pravi: »V družini lahko človek doživi največ veselja in najbolj boleča razočaranja. Marsikomu je družina vir moči, nekoga drugega pa izčrpava bolj kot vsa druga področja življenja. V družini je človek deležen najbolj nežne skrbi in nege, a tudi najbolj trdih zahtev. Od nje dobiva dragocena darila in v njej doživlja najhujše izgube. Mnoge družina v življenju rešuje, a marsikoga tudi uniči«.
Človek se v masi ljudi pogosto počuti osamljen in v stiski, družina pa je tista, ki bi naj dajala človeku občutek varnosti in ljubezni, lahko pa se zgodi tudi obratno in se človek počuti v družini neprijetno in nezaželeno. Ta druga oblika družine nikakor ne more nudi zatočišča pred mnogokrat zelo »krutim« svetom. Otrok se ne rodi v družino po svoji volji, ampak največkrat po želji svojih staršev, zato so ti odgovorni za to, da otroku nudijo osebno toplino in mu posvetijo svoj čas. Vsi pa se dobro zavedamo, da je čas v današnjem svetu pogosto problem. Starši so zaposleni, domov prihajajo pozno popoldan in največkrat jih doma čaka še vrsta opravil, ki jih morajo opraviti. Tako starši ne najdejo primernega počitka niti zase, kaj šele toliko časa kot bi si ga otrok želel, da ga posvetijo njemu.
Danes, v sodobni družini je poleg očeta tudi mati največkrat prisiljena hoditi v službo, kar je privedlo do povsem institucionalizirane družine. Tako je družina postala predmet neštetih predpisov in javnopravnih določil, hkrati pa je tako zelo navezana na družbo in njene pridobitve, da brez tega več ne more živeti. Nekoč so starši v svojem duhu vzgajali in usmerjali svoje otroke. Vplivi od zunaj so bili neznatni ali pa so jih starši sami izbirali, zato se je včasih govorilo o družinskem duhu in družinski miselnosti po kateri se je družina razlikovala. Danes vsega tega ni. Danes se družine med seboj najbolj razlikujejo po načinu medsebojnega sporazumevanja. Ta je tesno povezan z vsebino odnosov med družinskimi člani. V njem se kaže družinski vrednostni sistem, osebnost posameznih družinskih članov, medsebojna bližina, vsakodnevne navade, odprtost družine. Obstajajo družine, v katerih se veliko govori, in take, ki so skopih besed. V nekaterih družinah govorijo le o pomembnih stvareh, v drugih pa se prav tem izogibajo. V nekaterih družinah se znajo poslušati, v nekaterih drug drugega niti ne slišijo. Tako kot po besednem sporazumevanju in izražanju se družine med seboj razlikujejo tudi po nebesednih komunikacijah. Jasna komunikacija je tudi pogoj za učinkovito reševanje raznih problemov. V nekaterih družinah ostanejo mnoge težave nerešene že samo zato, ker se o njih ne znajo, ne upajo ali ne zmorejo odkrito pogovarjati.
Vsi psihologi poudarjajo, da je pri vzgoji zelo pomembna odprta komunikacija. Starši morajo kazati otroku sprejemanje, naklonjenost skozi besedno in nebesedno komunikacijo. Če starši z besedo in notranjim občutjem otroku pokažejo, da so mu naklonjeni, lahko s tem pripomorejo, da se otrok sprejema takšnega kakršen je, se doživlja pozitivno, pomagajo razvijati njegove sposobnosti in samouresničevanja. Zavedati se moramo, da se sporočila odraslih ljudi, še zlasti tistih, ki v življenju otrok igrajo vidno vlogo zasidrajo v otroški podzavesti in če ne prej v odraslih letih pokažejo prisotnost. Zato je otroku sporočila potrebno skrbno izbirati in se predvsem izogibati tistim, ki so negativna – v obliki »ti« sporočil. Npr. ti si butast; za nobeno rabo nisi; vse pokvariš; zakaj nisi kot tvoj brat; le počakaj, da pride oče; boš že videl, kaj pomeni red in disciplina. Vsi vemo, da so takšna sporočila v našem vsakdanjiku zelo pogosta. Pozabljamo na pozitivna sporočila, ki se nam zdijo samoumevna in in jih pogosto ne izrečemo ali pa mnogo manj intenzivno. Starši morajo otroku podati sporočila npr. v takšni obliki: »Veliko več moram postoriti, če za sabo ne pospraviš igrač in to me včasih jezi.« Težko je v jezi izbirati takšne besede, ampak za dober odnos in dobro vzgojo so še kako pomembne. To pa ne pomeni, da otrokom škodi, če se starši razjezijo v pričo njih. Ravno obratno, s tem se naučijo izraziti jezo, vendar je pomembno da v tem vidijo pozitivni vzgled, ki ne prenaša jeze na druge, ampak iščejo vzroke za jezo tudi znotraj sebe. 
Majhni prepiri v družini so del normalnega življenja. Z vsem in vsemi družinskimi člani se pač ne moremo strinjati in vedno nimamo dovolj časa in energije, da bi se usedli in si razložili nasprotna mnenja. Včasih pa se zgodi, da majhni prepiri postanejo večji, občasni pa kar pogosti. Ljudje se vse premalo zavedamo, da je bistvo reševanja družinskih sporov pogovor. Če smo preveč razburjeni, da bi se mirno pogovarjali, potem si moramo preprosto vzeti nekaj časa, da se umirimo, šteti do deset ali do sto. Tako starši kot otroci včasih potrebujejo tako imenovani »time out«, čas za umiritev. Za konec bi vam rada še približala primer iz življenja, kjer se da s pravo komunikacijo in  zadostno mero razuma lepo rešiti vsak spor.
Nekega dne je oče prišel pozno domov iz službe. Bil je zelo utrujen in lačen, žena je delala v popoldanski izmeni. Doma ga je pričakala razmetana hiša in trinajstletni sin, ki ni vedel kam bi se dal in kaj bi počel. Zaradi neke malenkosti se je med njima vnel prepir in oče mu je zabrusil: »Daj izgini že v sobo, da te ne vidim več!« Fant je zbežal iz kuhinje, očeta pa je zapekla vest. Zavedal se je, da se ga je sin v tistem trenutku zbal, ker je mislil, da ga bo udaril. Oče je odšel v sinovo sobo in se mu opravičil: »Nebi smel vpiti nate. Napoti si mi bil, toda to še ni razlog, da te naderem in te pošljem stran. Prosim oprosti, iz službe sem prišel zelo utrujen in najmanj kar sem si želel, je prepir med nama.« Fant je bil tiho a zavedal se je, da je za takšne besede potreben pogum. Čez nekaj časa, ko je sin šel mimo očeta, je s solzami v očeh tiho povedal: »Zakaj te je tako težko sovražiti?«.

Tina Merklin, študentka psihologije 

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |