VIZITKA

Evangeličanska cerkvena
občina Bodonci
Bodonci 6
9265 Bodonci
Slovenija
Tel.: 00 386 2 549 10 06
Fax: 00 386 2 549 12 95
E-mail:eco.bodonci@siol.net

MINI ANKETA

Bodonsko cerkveno občino tvorijo verniki iz

» Glasujem    » Rezultati ankete
E-NOVICE

Novice in obvestila o spremembah na portalu lahko prejemate na svoj elektronski naslov ...

» naročilo na novice

NOVICE

Ob obhajanju 80. življenjskega praznika pronicljivega duhovnika, teologa in pisca Ludvika Jošarja

Čestitke duhovniku Jošarju. (Foto: Timi Gomboc)

21.08.2011

Evangeličanski duhovnik Ludvik Jošar se je rodil v družini Štefana in Franciške, roj. Zakoč, 21. avgusta 1931 v Gornjih Petrovcih. Zakrament svetega krsta je prejel 24. avgusta 1931. Krstil ga je duhovnik Štefan Godina v gornjepetrovski evangeličanski cerkvi. Osnovno šolo je obiskoval v Gornjih Petrovcih in nato šolanje nadaljeval na nižji in višji gimnaziji v Murski Soboti. V gimnazijskih letih je stanoval v evangeličanskem dijaškem domu v Murski Soboti in bil član Ljudske mladine Slovenije (LMS). Konfirmiran je bil 14. maja 1944 v Murski Soboti. Konfirmiral ga je kaplan Jožef Barath, ki je nanj, po lastnem pripovedovanju, naredil velik vtis. Morda se je (tudi) ob njem navdušil za študij teologije …
Na rimskokatoliški teološki fakulteti v Ljubljani je bil vpisan kot redni študent v zimskem semestru leta 1951 in letnem 1952. Študij teologije je prekinil zaradi služenja obveznega vojaškega roka od 28. septembra 1952 do 3. septembra 1953 v Resanu v Makedoniji.
Študij teologije je nadaljeval po dva semestra na evangeličanskih teoloških fakultetah v Erlangnu, Heidelbergu in Hamburgu ter štiri na evangeličanski teološki fakulteti na Dunaju. Prvi del diplomskega izpita je opravil med 27. in 31. januarjem 1958, drugi del pa med 23. in 26. junijem 1958.
9. maja 1959 je sklenil zakonsko zvezo z učiteljico Klaro, roj. Beer. V zakonu sta se jima rodila dva otroka, hčerka Edith in sin Benjamin, leta 1992 ga je razveselilo še rojstvo vnukinje Vite.
Duhovniški izpit pred komisijo evangeličanske cerkve, ki so jo sestavljali senior Leopold Hari ter duhovniki Adam Luthar, Karel Kovač in Štefan Lepoša, je opravil 10. novembra 1959. Za duhovnika je bil ordiniran 31. oktobra 1959 v Murski Soboti z že pokojnima duhovnikoma seniorjema Ludvikom Novakom in Vladimirjem Deutschem ter s še živečim duhovnikom Gustavom Skaličem. Obred ordinacije štirih mladih in novih moči evangeličanske cerkve je vodil evangeličanski škof Juraj Struhárik iz Novega Sada.
Čas nastopa duhovniške službe je ob obhajanju 50-letnice duhovništva, skupaj s prijateljem, duhovnikom Gustavom Skaličem, 30. novembra 2008 v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti opisal v navezavi na svetopisemske besede: »Glas vpijočega ali glas kliče: v puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu. Vsaka dolina naj se vzdigne in vsak hrib in grič naj se poniža. Kar je vijugasto, naj bo ravno in grebeni naj bodo ravnina. Razodelo se bo Gospodovo veličastvo in videli ga bodo hkrati vsi ljudje, kajti Gospodova usta so govorila.« Sam je dejal: »Puščava, pustinja s polno raznolikosti in nevarnosti, je ena od prispodob za naše življenje. Ko smo bili pred 50 leti štirje mladi kaplani, poslani izpred tega oltarja v to puščavo, torej v življenje, v svet v naši ožji domovini in takrat, če povem cerkvenopravno, v našem senioratu, ker na določenem področju delovanja nismo bili samostojni, je ta puščava, to življenje izgledalo drugače kakor v obdobju, ko so bile zapisane te prerokove besede, pa tudi drugačno, kakor izgleda danes. Pa vendar puščava, to pomeni, raznolikosti, nevarnosti so vedno bile in bodo vedno ostale. Med vsemi temi nevarnostmi in raznolikostmi smo želeli »pripravljati pot Gospodu«, kot je to povedal glas vpijočega. Ne le zaradi Gospoda, ampak zaradi krone njegovega stvarstva, zaradi človeka, zaradi nas.
Ni nam bilo lahko, kajti pripravljati pot pomeni vlagati veliko truda, veliko žrtev. Razen tega pa nismo smeli pripravljati poti tam, kjer je to bilo potrebno, kajti takratni oblastniki so bili s svojo ideologijo predolgo časa prepričani: v šolo in druge vzgojne ustanove, v bolnišnice, v domove za oskrbovance, v vojsko, v zapore, v medije in še bi lahko naštevali, ne spada pripravljanje poti Gospodu. In oblastniki bi gotovo bili srečni, če take poti Gospodu nihče ne bi pripravljal. Velikokrat so se trudili to preprečiti tudi nam, takrat mladim kaplanom, in seveda tudi pozneje pri našem duhovniškem poklicu.«
Ludvik Jošar je začel opravljati duhovniško službo kot lendavski kaplan. V Lendavi je ostal med 1. septembrom in 31. decembrom 1959. V tem času je bil tudi administrator mariborske in ljubljanske cerkvene občine.
Od 1. januarja 1960, po predhodni izvolitvi cerkvene občine, ki je bila 6. decembra 1959,  je nastopil službo duhovnika v Bodoncih. Začetek poti v Bodoncih je zaznamoval neprijeten dogodek – prisilna odsotnost, ki je trajala do leta 1962. Jošar je bil duhovnik v Bodoncih vse do upokojitve 18. decembra 2005, ko sem nastopil službo osmega duhovnika v bodonski cerkveni občini avtor tega sestavka.
Po upokojitvi živi s soprogo Klaro v Bodoncih mirno življenje. Še vedno si rad najde čas za delo v svoji, kot pravi, »pisarni« z bogato teološko knjižnico ali okrog svojega vzorno urejenega doma s hišno številko 4 a na »lepem bodonskem bregu«, ki ostaja tudi zaradi njegove navzočnosti »drugačen«.
Ludvik Jošar je opazen in prepoznaven mislec in teolog, ki s svojo pronicljivo in kritično mislijo že vrsto let bogati celotno slovensko protestantsko in širšo teološko misel. Poznan je predvsem kot »drugačen« pridigar na prižnicah v Lendavi, Mariboru, Ljubljani, Bodoncih, Poznanovcih, Lemerju, Pečarovcih, Gornjih Slavečih in drugod ter tudi kot ploden pisec, ki je bil med letoma 1971 (november) in 2002 (december), skupaj 31 let!, urednik Evangeličanskega lista, mesečnika evangeličanske cerkve. Njegove misli ostajajo še v Evangeličanskem koledarju, letnem glasilu evangeličanske cerkve, učbeniku »Verstva in etika« za osnovne šole, kjer je sodeloval kot član enajstčlanske komisije, ki je pripravljala učbenik za omenjen osnovnošolski izbirni predmet.
Njegove daljše in krajše razprave ter razglabljanja, večinoma z ekleziološko tematiko, je mogoče najti v ekumenskih in drugih zbornikih ter publikacijah, v domovini in tujini. V tujini je poznan kot sodelavec pri Svetovni luteranski zvezi s sedežem v Ženevi v Švici in sodelavec pri nastajanju »Leuenberške konkordije« iz leta 1973. Dokumenta, ki je še bolj zbližal kristjane iz evangeličanske in kalvinske veroizpovedne tradicije. Ob tem ostajajo zapisana še nešteta predavanja na sejah različnih cerkvenih teles ter ob različnih jubilejih in drugih priložnostih, iz katerih veje duh razmišljujočega pripravljanja »poti Gospodu« in klicanja k miru, slogi, strpnosti, sožitju – odgovornemu življenju. Ali kot je dejal ob že omenjenem obhajanju 50-letnice duhovništva: »Pa vendar je bila naša drža podobna tisti, ki so jo nekoč v še večji »puščavi« pokazali naši reformatorji, ko so rekli: »Tu stojim, drugače ne morem« (Luther), »Stati inu obstati« (Trubar). Našteli bi jih lahko še mnogo, mnogo več. Kdor je želel in kdor je hotel, tisti nas je poslušal. Skupaj z njim smo pripravljali pot Gospodu, njegovi besedi, Kristusovemu evangeliju, delitvam zakramentov. Morda pa se nam je zaradi našega dela, zaradi opravljanja duhovniške službe v minulih 50 letih v našem času in prostoru le posrečilo, da je dolina brezbrižnosti vsaj malo postala dolina odgovornosti za lastno in za življenje sočloveka ter naše verske skupnosti. Da sta se hrib in grič zamere, zapostavljanja, grobosti in nasilja vsaj malo znižala in da ni več toliko vijug in grebenov med nami ljudmi.«
Sadovi Jošarjevega več kot petdesetletnega požrtvovalnega duhovnega dela ostajajo v bodonski verski občini, širši cerkveni skupnosti, na literarnem in kulturnem polju. Predvsem izraziti pa ostajajo na poteh nas, ki smo z jubilantom povezani. Mnoge naše poti, tako posameznikov kot skupnosti, so s pomočjo njegovih udejanjenih odgovornih in pronicljivih misli bolj ravne in mnogo prijetnejše, kot jih je prejel in našel on pred več kot petdesetimi leti.
Gospodar iz novozavezne prilike o talentih, o kateri smo razmišljali v nedeljo, 21. avgusta, ko smo jubilantu v bodonski cerkvi čestitali in se z njim poveselili ob doživetju zavidljivega življenjskega jubileja, bi ga po opravljenem delu in pomnoženih »talentih« - sadovih, poimenoval »dobri in zvesti služabnik«.
Cenjeni gospod Jošar, spoštovani sodelavec in prijatelj! Hvala in iskrene čestitke ob 80. življenjskem prazniku. Bog Vas živi in še na mnoga skupna, zdrava, vesela in zadovoljna leta.

Simon Sever, evangeličanski duhovnik v Bodoncih

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |