VIZITKA

Evangeličanska cerkvena
občina Bodonci
Bodonci 6
9265 Bodonci
Slovenija
Tel.: 00 386 2 549 10 06
Fax: 00 386 2 549 12 95
E-mail:eco.bodonci@siol.net

MINI ANKETA

Bodonsko cerkveno občino tvorijo verniki iz

» Glasujem    » Rezultati ankete
E-NOVICE

Novice in obvestila o spremembah na portalu lahko prejemate na svoj elektronski naslov ...

» naročilo na novice

NOVICE

Pridiga: Binkošti (radijski prenos na RA SLO)

12.06.2011


»Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.« (Apd 2, 1 – 4)

Sestre in bratje v Jezusu Kristusu, poslušalke in poslušalci,
danes in jutri praznujemo pomemben in duhovno globok praznik, praznik Duha in praznik Cerkve - Binkošte, ali kot mu v Prekmurju udomačeno pravimo - Risale. Na ta praznik se spominjamo novozaveznih dogodkov, povezanih s krščansko skupnostjo v Jeruzalemu, ki je pramati vseh krščanskih skupnosti širom po svetu. Kakor smo to slišali iz knjige Apostolskih del - v Jeruzalemu se je na binkoštni praznik ob navzočnosti apostolov in mnogih drugih zgodilo tisto, kar bi nas moralo napolniti z veseljem. V skupnosti je namreč zavel in  zavladal nov duh, duh razumevanja in ljubezni, duh, ki je omogočil vzpostavitev nove, prijateljske skupnosti, Jezusove skupnosti, v kateri je bilo navzoče razumevanje, in to še celo, kakor smo brali, med tujci, med ljudmi, ki se med sabo niso poznali.
Pa vendar to takrat med temi ljudmi, ki jim mi radi marsikaj očitamo, ni bila ovira, da ti ljudje iz različnih krajev ne bi bili sposobni tvoriti odkrite človeške skupnosti, skupnosti, ki bi se zavzela za dobro, za plemenito;  povedano strnjeno – se zavestno odločila za Jezusovo stvar.
Bili so to preprosti, a predani, modri ljudje, ki so se zavedali zlatega življenjskega pravila – »ljubi Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe«. Vztrajno in z veselim srcem so se sledeč temu Jezusovemu načelu zbirali ob poslušanju božje besede, ob molitvi in pesmi, ob uživanju Svete večerje. Združeval in povezoval jih je Jezusov dobri duh skupnosti. S tem duhom so se oplajali, luč zemlje in sol sveta, če uporabimo ti Jezusovi besedi, sta bili navzoči v njihovem življenju, in to luč in to sol so zavzeto posredovali tudi naprej. Pri njih je bila navzoča skrb za bolnike, za ostarele, nemočne, invalidne, onemogle, za vse, kot pravimo danes, socialno ogrožene in odrinjene člane skupnosti. Vsi ti in verjetno še mnogi drugi so bili prakrščanski temelji, temelji, na katerih je pričela rasti vesoljna krščanska skupnost.
Kaj se je s to organizacijsko preprosto, a duhovno bogato skupnostjo dogajalo skozi stoletja vse do današnjih dni, nam je bolj ali manj vsem dobro znano. Na te temelje je bilo zidano naprej veliko takega, kar ni poznal ne Jezus, ne apostoli, ne prvotna krščanska cerkev. Iz prvotne enakosti, iz enakosti pravic in dolžnosti, se je razvila skupnost, ki se je na žalost vse bolj oddaljevala od temeljev, od izvirov. Verjetno zaradi človeške nepopolnosti, želje po vladi, po izkazovanju moči – torej zaradi nekih drugačnih temeljev, kakršni  so bili ti pravi temelji, na katerih so pričeli graditi apostoli.
Hvala Bogu je božji duh ostal delujoči duh in hvala Bogu je ta duh nagovarjal posameznika in skupnost, tako da sta se posameznik in skupnost lahko v določenem zgodovinskem trenutku odločala in odločila za tako obliko krščanske skupnosti, ki ima svetopisemske korenine. Upati in želeti si je, da bo ta duh močno in vztrajno deloval tudi v sedanjosti, da bo deloval po modrih, preudarnih in povezovalnih ljudeh, tako da bodo ti ljudje iskali skupaj s svojo skupnostjo duhovno bogatejše in lepše poti, povezane z ohranitvijo svetopisemskega izročila. Takih teženj je v sedanjosti vse več.
Vse več in več mlajših in starejših vernih ljudi,  ne glede na veroizpovedno tradicijo, se tudi danes  odloča za način življenja in verovanja, ki je, če že identičen, pa vsaj tak, ki je blizu življenju in verovanju, kot ga je poznal Jezus. Tako življenje in verovanje je tesno povezano z evangelijem, z veselim oznanilom o božji naklonjenosti človeku, kot se je to pokazalo po Jezusu. Je torej evangeličansko, je življenje in verovanje, ki na prvo mesto kot glavo, kot avtoriteto postavlja samo tisto, kar je bilo izročeno apostolom, in to je bil samo evangelij in nič drugega. In ta evangelij je sporočilo o ljubezni, dobroti, solidarnosti in strpnosti. Je sporočilo, ki ostaja na zemlji in obenem gleda navzgor, če povemo slikovito, s to morebiti že malo obrabljeno frazo.
Sestre in bratje, poslušalke in poslušalci, vesel sem, da smo se tudi mi, ne glede na našo različnost odločili, da bomo binkošte praznovali. Vesel sem, da želimo tudi mi praznovati delovanje tistega, ki je vodilo tudi nam, ki je tudi naša luč. Še bolj pa sem vesel, da se zavedamo vrednosti skrivnostnega delovanja božjega duha v cerkveni skupnosti in v širši družbi – vrednosti božje moči tudi v teh naših modernih časih. Časih, ko je pogleda, usmerjenega navzgor zaradi nastalih okoliščin modernega časa vse manj, ali pa je le-ta postavljen nekam na obrobje.
Kot smo slišali uvodoma, se je božji duh med apostoli pokazal kot združevalni in povezovalni duh. Mi bi danes rekli, da je bil to  duh dialoga. In ravno takega duha, upam da soglašamo, dialoškega duha, nam danes v naši domovini primanjkuje na naši širši sobivanjski paleti. Na njej se nahajajo mnoge nepremišljenosti, pa tudi zmote, iz nam pretekle in polpretekle zgodovine, ki jih odpravljamo in se zavzemamo za njihovo, če povemo z aktualno besedo - reformo.
»Človek si izmišlja svoje poti, a Gospod je, ki vodi njegove korake«, je misel starozaveznega človeka, ki jo lahko tukaj uporabimo brez zadržkov. Ne bomo dosegli uspeha, ne bomo ustvarili trajnega veselja in zadovoljstva, še manj obče blaginje, ki si je vsi tako zelo želimo, če si bomo še naprej izmišljali svoje poti, brez tega, da bi dovolili, da bi Gospod ali če želimo, da bi dobri duh, dobra moč, dobra sila, dialoška sila, vsaj malo bolj vodila naše korake. In kot smo temu priča, jih vodi vse premalo in vse manj. Nisem prepričan, da so koraki političnih podtikanj, šikaniranj in koraki razdora z vsemi razpoložljivimi metodami tisti koraki, ki so prava pot in obenem tudi pravi vzor za vse nas državljanke in državljane.
Sestre in bratje, poslušalke in poslušalci, ne potrebujemo še večjih nesoglasij, še več delitev in še več politične in ostalih oblik nestrpnosti; zaenkrat imamo namreč samo to. Nimamo pa rešitev, nimamo alternativ, nimamo boljših poti, nimamo zadovoljivih odgovorov. In ravno to potrebujemo. Ne potrebujemo sprememb samo zaradi njih samih, kritike samo zaradi nje same, potrebujemo namreč spremembe, reforme, ki bodo opravičile svoj namen in bodo v skupno dobro.
Obenem pa potrebujemo  tudi primeren vzor. Če ga trenutno v naši domovini imamo, se moramo vprašati sami. Verjetno, da ne v celoti. Še posebej ne takrat, ko ta neprimeren vzor kazi medčloveške odnose v jedrih, in to žal vse prepogosto tudi na lokalni ravneh, tam, kjer je to popolnoma odveč.
Krščanstvo in  krščanske cerkve pri tem nismo izvzeti. Ekumenizma in ekumenskega gibanja ne smemo negovati samo v tednu krščanske edinosti, ki ga obhajamo v mesecu januarju in ne samo v obliki zaverovanih diskusij ter pisnih razprav bolj ali manj usmerjenih v lastni prav. »Po tem vas bodo spoznali, da ste moji učenci, če se boste ljubili med seboj«, je Jezusova beseda, ki naj nam bo  tudi pri tem, kot vernim ljudem in vernim skupnostim, obče in sveto vodilo. To bo potem tudi z naše strani pravilen vzor in tudi edini pravi razpoznavni znak, da smo Jezusovi učenci, da smo Jezusova cerkev.
V tem duhu nas vse, zbrane tukaj v hiši molitve, kot tudi vse pred radijskimi sprejemniki, navkljub vsej različnosti pozivam k temu, kar danes praznujemo. Praznujemo praznik skupnosti, praznujemo praznik sprejetja dobrega duha. Odprimo se za tega dobrega duha, presojajmo duhove med nami, presojajmo, kateri so tisti pravi in tisti, ki bodo dovoljevali, da bo med nami doživete več skupnosti in več prijetne medčloveške povezanosti. Presojajmo in poglejmo pri tem tudi v lastno zgodovino. Presodimo, kateri naš korak, korak skupnosti, je bil plemenit in s tem uspešen. Nedvomno tisti, ko smo znali pokazati enotnost in željo po polnejši skupni prihodnosti.
Ni »kriza«, če mi dovolite, da tudi sam uporabim to obrabljeno besedo, kjer je takšno ali drugačno pomanjkanje, marveč je kriza tam, kjer več ni volje. Upam in želim si, da bo med nami dobri duh tako deloval, da bomo znali z več dobre in strpne volje skupaj najti takšno pot, ki bo dobra za vse nas, in to na vseh ravneh, zato nam želim, da bi zbrali dovolj volje in moči.
In kjer je ali pa še bo taka volja, tam bo za vse nas navzoče kraljestvo, božje kraljestvo ali kraljestvo obče blaginje - kakor za koga, vendar za vse nas enako kraljestvo. Kraljestvo, kjer je človek človeku brat in sestra, kjer človeštvo tvori eno družino. Amen

(Simon Sever, duhovnik)

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |