VIZITKA

Evangeličanska cerkvena
občina Bodonci
Bodonci 6
9265 Bodonci
Slovenija
Tel.: 00 386 2 549 10 06
Fax: 00 386 2 549 12 95
E-mail:eco.bodonci@siol.net

MINI ANKETA

Bodonsko cerkveno občino tvorijo verniki iz

» Glasujem    » Rezultati ankete
E-NOVICE

Novice in obvestila o spremembah na portalu lahko prejemate na svoj elektronski naslov ...

» naročilo na novice

NOVICE

Ludvik Vrečič - prvi prekmurski akademski slikar

Ludvik Vrečič, Avtoportret po 1940; olje, platno, 53x40

01.06.2010

Ime Ludvik Vrečič iz Skakovec je poznavalcem likovne umetnosti dobro znano. Še posebej je temu tako od leta 1966, ko ga je profesor umetnostne zgodovine Vlado Sagadin, 11 let po njegovi tragični smrti, v Panonskem zborniku uvrstil v »prekmursko likovno četverico«, ki jo ob njem, kot najstarejšem, tvorijo še lipovski Karel Jakob, lendavski Lajči Pandur in rankovski Franc Kühar. Ko govorimo o »likovni četverici«, mislimo skupaj z umetnostnimi zgodovinarji, likovnimi kritiki in drugimi pisci nasploh prvo generacijo prekmurskih akademskih likovnih ustvarjalcev. V sestavku se ne bomo posvetili celotni četverici, temveč se bomo posvetili Ludviku Vrečiču. Zato imamo dva razloga. Letos mineva sto deset let od umetnikovega rojstva in petinšestdeset let od njegove smrti. Naš sestavek ne bo povedal nič novega iz Vrečičevega življenja; bo le strnjen sprehod skozi njegovo kratko življenjsko pot, ki jo nekateri opisujejo z besedo »usoda«. V pričujočem sestavku se bomo njegove ustvarjalne naravnosti dotaknili le obrobno, ker le-to po strokovni plati presega naš okvir.

Ludvik Vrečič je bil rojen 10. aprila 1900 v Skakovcih. Krščen je bil v evangeličanski cerkvi v Bodoncih, in sicer 14. aprila. Ob starših Štefanu in Juditi, rojeni Kumin, se kot krstna botra navajata Ferenc Kous in Julijana, rojena Fujs. Krstil ga je takratni duhovnik cerkvene občine Karol Šiftar. V Vrečičevi družini, stanujoči v Skakovcih na hišni številki 63 (na ovinku čez cesto od kapele), sta se rodila še dva otroka, oba starejša - brat Viktor in sestra Vilma. Oče Štefan je v Skakovcih podedoval manjše posestvo, ki pa je zaradi zadolženosti težko preživljalo številčno družino. Navkljub temu, da je Ludvik od majhnih nog doživljal usodo zadolžene maloposestniške družine, je bil po pripovedovanju živahen otrok. Zgodaj je vstajal, rad je tekal po dvorišču, navduševal se je nad majhnimi rečmi. Posebej sta ga že od otroških let naprej zanimala sončni vzhod in zahod. Od brata in sestre se je naučil brati in pisati že v petem letu starosti. S šestim letom starosti je vstopil v osnovno šolo v Strukovcih. Leta 1912 je po končanem petem razredu v Strukovcih končal še šesti razred osnovne šole, in sicer v Murski Soboti. Tako v Strukovcih kot v Murski Soboti, se je pokazal kot izredno nadarjen učenec. V tem obdobju je že pokazal prirojeni talent za risanje. Risal je vse, kar je videl; kravo na paši, mačko v sobi, sosedovo hišo ali sosede.

Ludvik Vrečič se je pridno učil, tako da sta takratni soboški evangeličanski duhovnik Štefan Kovač in nadučitelj Franc Ruža pregovorila starša, da sta ga poslala na evangeličansko licejsko gimnazijo v Sopron, kjer je 14. maja 1916 šolanje uspešno končal. Še istega leta se je vpisal v peti razred trgovske šole v Zalaegerszegu in jo končal z odliko. Šesti in sedmi razred trgovske šole je končal v Sopronu, kjer je 27. aprila 1918 maturiral.

Maja, leta 1918, je bil vpoklican k vojakom v Veszprém. Po služenju obveznega vojaškega roka je zaradi ne¬zavidljivega gmotnega položaja ostal še nekaj časa pri plačani vojski v Szombathelu, pri 83. pešadijski diviziji.

2. januarja 1919 so ga od tam odpustili. Ko so se razmere po končani prvi svetovni vojni malo izboljšale, se je vrnil domov. Iz tega obdobja so ohranjene številne risbe, pasteli in tudi že prva olja na platnu. Po vrnitvi iz vojske bi Vrečič rad nadaljeval s šolanjem. Ker so bile možnosti skromne in povrhu vsega je bilo v takratni Jugoslaviji še zelo malo visokih šol, se je odločil za Budimpešto, ker je dobro obvladal madžarščino. Petega junija 1920 je dobil potni list in tako je lahko odpotoval v Budimpešto. Vpisal se je v višjo trgovsko šolo, kjer je ostal med letoma 1920 in 1921. V tem času se je najverjetneje vpisal tudi v katero od zasebnih slikarskih šol. O tem pričajo mnoge risbe aktov.

Vrečiča je slikarstvo vse bolj prevzemalo. Kljub nasprotovanju staršev se je oktobra leta 1921 vpisal na visoko slikarsko šolo v Budimpešti. Ob študiju je opravljal razna priložnostna dela, ukvarjal pa se je tudi z umetno obrtno- usnjarsko dejavnostjo. Izdeloval je usnjene, z ornamenti okrašene torbice in denarnice. Z usnjarsko obrtjo se je ukvarjal tudi kasneje in si na ta način vsaj malo izboljšal svoj gmotni položaj. Čeprav so ga pestile finančne težave, je marljivo študiral. Izpite, kot je to pisal v nekem pismu sestrični, je uspešno opravljal. Leta 1922 je zaprosil za madžarsko državljanstvo, ki ga je dobil leta 1929. V letu 1924 je bil dva meseca vojak v Mariboru, kjer je napredoval v pešadijskega podporočnika. Tu se je srečal s slikarjem Božidarjem Jakcem. V vojski je bil tudi leta 1925. Počitnice je rad preživljal na domu. V Skakovcih ga je očaral okoliški pejsaž. Posvetil se mu je in tako je postal njegov najdražji slikarski motiv. Posvečal se je še portretiranju. Znani so portreti domačih, ravno tako pa je upodabljal tudi Rome iz Krašč. Vrečič je sploh prvi, ki v slovensko slikarstvo prinese romsko motiviko. Leta 1926 se je vpisal v realno gimnazijo Svetega Štefana v Budimpešti, kjer je leta 1927 uspešno končal četrti razred. Visoko šolo je končal 20. junija 1929 in dobil diplomo profesorja ter naziv akademskega slikarja. Nekaj časa je bil profesor risanja na neki gimnaziji v Budimpešti, potem pa se je odločil za samostojni umetniški poklic.

Junija 1929 je Vrečič pisal domov in navedel, da ima lastni atelje. To je bila skromna sobica na vrhu hiše z bogato svetlobo, na Lövölde tér 4 v Budimpešti. V pismu pravi, da je v velikih denarnih težavah, vendar upa, da se bo kmalu obrnilo na bolje. Vrečič je delal veliko, prodal pa malo. Mnogo denarja je potreboval tudi za študijska potovanja. Večkrat je bil v Ljubljani, na Bledu, Bohinju in v Mariboru. Prepotoval je še Bosno, Liko in Dal¬macijo. Vlado Sagadin pravi, da še Nemčijo, Italijo, Francijo in takratno Češkoslovaško. Leta 1938 je bil sprejet v madžarsko Združenje upodabljajočih umetnikov. Po veliki noči, leta 1941, je bil mobiliziran v madžarsko vojsko. Tudi tam je še naprej pridno ustvarjal.

Slovenski javnosti se je Vrečič prvič predstavil leta 1928. V Jakopičevem paviljonu v Ljubljani je od 30. septembra do 23. oktobra postavil na ogled 226 del. Ta razstava ni zajela pravih razsežnosti porajajočega se Vrečičevega slikarstva. Sodeč po skopih znakih je razstavljal še v Benetkah in nekajkrat v Budimpešti.

Leta 1943 je imel samostojno razstavo v Murski Soboti. Po vojni so bila Vrečičeva dela razstavljena v Murski Soboti in deloma v Lendavi. Večino razstav je pripravil Pokrajinski muzej Murska Sobota. Ustvarjal je na mnogih likovnih kolonijah na Madžarskem. Zadnjič so bila Vrečičeva dela postavljena na ogled leta 2000. Spominska razstava ob 100. obletnici njegovega rojstva je bila na ogled v soboškem Pokrajinskem muzeju, prenesena pa v ljubljansko Mestno galerijo in mariborsko Umetnostno galerijo. »S svojim številčno in snovno sila bogatim ter nenavadno osebno prizadetim slikarskim gradivom se Ludvik Vrečič s polno pravico vključuje v sam častni začetek prekmurskega umetniškega snovanja, ki je kljub fizični odmaknjenosti avtorja ostalo vsebinsko in razpoloženjsko trdno vsajeno v domačo zemljo. S svojo umetniško zapuščino pa pomeni Ludvik Vrečič dragocen donesek tudi k širši slovenski likovni umetnosti med dvema vojnama. Bogati jo predvsem s svojim značilnim prekmurskim folklorno-likovnim narečjem.« (Vlado Sagadin, Panonski zbornik 1966)

Ludvik Vrečič je tragično umrl po koncu druge svetovne vojne. 4. julija 1945 se je sprl z ruskim vojakom (vojak mu je hotel nasilno odvzeti hrano) na vlaku v Monorju (nekateri viri pravijo, da na železniški postaji), ki ga je nato ustrelil. Prizadevanja zdravnikov v vojaški bolnišnici v Monorju, v bližini Budimpešte, so bila zaman. Pokopan je na pokopališču v Monorju, njegov grob nam ostaja neznan.

Vrečičeva likovna dela v vsej svoji širini izražajo nepopisno čustveno prizadetost do življenja, ljudstva, šeg in običajev, narave, kmetskega življenja in evangeličanske vere. Povedano potrjujejo nešteti motivi prekmurskega človeka, goričke pokrajine in cerkva.

Simon Sever, evangeličanski duhovnik v Bodoncih


Literatura in viri:
- Vlado Sagadin, Prekmurska likovna četverica, Panonski zbornik, Murska  Sobota 1966;
- Tatjana Hochstätter, Ludvik Vrečič 1900 – 1945, razstavni katalog, Murska Sobota 1976;
- Franc Obal, Panonska motivika v likovnih delih Ludvika Vrečiča, Karla Jakoba, Lajčija Pandurja in Franca Küharja, razstavni katalog, Murska Sobota 1987;
- Meta Gabršek Prosenc, Ludvik Vrečič (1900 - 1945): Ludvik Vrečič 1900 - 1945, Murska
Sobota 2000, Pomurska založba, zbirka Monumenta Pannonica;
- Zasebni arhiv dr. Ide Horvat, Maribor

 


Ludvik Vrečič, Križišče v Skakovcih po 1940; olje, platno, 50,5 x 65,5

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |