VIZITKA

Evangeličanska cerkvena
občina Bodonci
Bodonci 6
9265 Bodonci
Slovenija
Tel.: 00 386 2 549 10 06
Fax: 00 386 2 549 12 95
E-mail:eco.bodonci@siol.net

MINI ANKETA

Bodonsko cerkveno občino tvorijo verniki iz

» Glasujem    » Rezultati ankete
E-NOVICE

Novice in obvestila o spremembah na portalu lahko prejemate na svoj elektronski naslov ...

» naročilo na novice

NOVICE

VIDENJE SODOBNE PREKMURSKE HIŠE SKOZI PRIZMO STOLETNIH STEN (prof. Jože Vugrinec)

22.11.2009

1  Uvod       
O tipu panonske hiše, med katerega sodi tudi prekmurska, je do današnjega dne pisalo in razmišljalo mnogo tujih in domačih avtorjev - osrednjeslovenskih in prekmurskih. Pisanja se razlikujejo od avtorja do avtorja; nekatera prinašajo strokovne, druga poljudne prikaze, tretja so vpletena med esejistična ali potopisna razmišljanja, torej med umetniška dela, mnoga med njimi so napisana z nostalgijo po značilnih starožitnostih prekmurskih domov, ki jih je v sodobnem življenju in pri gradnji novih hiš vedno manj, itn. Naš pregled njihovih prikazov se bo omejil le na izbor slovenskih avtorjev, ki opisujejo bivališča ljudi, živečih na geografskem območju med rekama Muro in Rabo, današnjim Prekmurjem v Sloveniji in Porabjem na Madžarskem. Videnje sodobne prekmurske hiše skozi prizmo stoletnih sten hoče biti hkrati pregled in povzetek njihovih ugotovitev, zapisan kronološko, od starejših proučevalcev oz. njihovih zapisov k mlajšim. Osrednjemu delu nato sledi še sklep avtorja tega zapisa, na osnovi katerega skuša »zgraditi« sodobno prekmursko stanovanjsko hišo. Sledi potemtakem zaključek, ki je nekak povzetek poročanj zapisovalcev in častilcev te hiše skozi zgodovino in hkrati iz njih nakazan predlog, kakšen naj bi bil tipičen prekmurski dom na zunaj, kako naj bi bili razporejeni bivanjski prostori v njem in iz kakšnega materiala naj bi bil zgrajen. Skratka, v dokaj osebnem sklepu skuša nakazati, kakšna naj bi bila današnja hiša, zgrajena v pokrajini na levem bregu reke Mure, še zlasti, če bi jo postavljali skozi prizmo stoletnih sten. Morda se bo komu zdela preveč virtualna, njen laični »arhitekt« pa iluzionist, nemara celo fantast, pa kaj za to?! Slabša, kot jo gradijo sodobni investitorji in načrtovalci, njegova pač ne more biti. 
2   Prekmurska hiša skozi stoletja
Med najstarejše zapise o domovih prekmurskih Slovencev sodijo Košičevi(1) iz 20. let 19. stoletja, tem sledijo zapisi v Trstenjakovem rokopisu Slovenci na Ogrskem(2) ob prehodu iz 19. v 20. stoletje, nekaj malega o prekmurski hiši srečamo že pred Trstenjakovim pisanjem, veliko avtorjev piše o njej v 20. stoletju, nekaj pa jih najdemo tudi danes, v prvih letih 21. stoletja. Naš pregled bo tako segal od leta 1824 do današnjega dne, kar pomeni časovni razpon nekaj več kot 180 let. Izbor piscev pa je več ali manj naključen, pravzaprav čisto oseben. 

2.1 Košičeva dognanja o prekmurskih bivališčih
Košičevo poročanje o življenju in kulturi njegovih rojakov v madžarsko napisanem tekstu A Magyar országi Vendus Tótokról (v prevodu: O vendskih Tótih /Slovanih/ na Madžarskem, objavljenem anonimno v časopisu Kedveskedö na Dunaju 1924) so najprej pripisovali slovaškemu etnologu Jánu Čaploviču, ki je ta spis objavil v nemško napisani knjižici Croaten und Wenden in Ungarn (1929). V bistvu pa je to Košičevo delo, ki ga je v prevodu v nekaj nadaljevanjih objavil filozof in etnolog, tudi novinar Štefan Smej (1952 – 1996) pod nadnaslovom Po Jožefu Košiču Ján Čaplovič in naslovom O Slovencih na Ogrskem v murskosoboškem tedniku Vestnik med 10. aprilom in 26. junijem 1986. Iz njegovega prevoda povzemamo nekaj Košičevih dognanj o bivališčih ogrskih Slovencev.           
Po Košiču so le-ta revna in preprosta. Njegovi rojaki gradijo hiše predvsem iz jelovega lesa, temelji pa so iztesani iz hrastovih in kostanjevih debel, čeprav predvsem Goričance   zemljiška gospoda sili domove graditi tudi iz glinene ali žgane opeke, da bi tako varčevali z lesom in zmanjšali nevarnost požarov. V hribih je – po Košiču - gradnja poceni; tudi če kdo nima lesa, ga dobi od sovaščanov, in to zastonj. Na gradbišče mu ga pomagajo celo pripeljati. 
Pri gradnji široko tesana debla povezujejo tako, da iz zunanjega ogla štrleči konci brun oblikujejo nekakšne dvojne stopnice, če jih ne zamažejo z ilovico. Tako zgrajene hiše vzdržujejo tako, da jih znotraj in z zunanje strani (na Goričkem odzunaj ne vedno, na ravnini pa) omečejo in zamažejo. Tu in tam celo obelijo z apnom. Hiše svobodnjakov so za razliko od drugih vedno pobeljene, imajo večja okna in premorejo tudi dimnike. Tiste, čigar okna pa so opremljena celo s polkni, delujejo že prav bogato. Tudi prèkliti, nekakšni predprostori k drugim prostorom, so v Košičevih časih (poleg npr. dimnikov in polken) pomenili novost, izboljšavo, že pravo prostorsko pridobitev. 
           Košič tudi prvi prikaže položaj, razporeditev ostalih prostorov v kmečki prekmurski hiši glede na preklit, torej glede na prvi notranji prostor, v katerega stopimo z dvorišča, tako kot nato storijo mnogi avtorji za njim. Pravi, da imajo Goričanci pri vstopu v preklit izbo desno, na levi so vrata v kamro. Sobe so dolge in široke, toda nizke in mračne kljub trem ali štirim majhnim oknom, ki jih premorejo. Od tega, kaj je v njih moč najti, omenja peč, črne lonce, vrče za vodo in eno ali dve postelji. Z opisom opreme konča takole: »V kotu stoji grobo tesana miza z dvema nezaslišano debelima klopema ob steni. To je vse pohištvo. Stol z naslonjalom je za hribovske Slovence že razkošje. V taki sobi stoji tudi velika podolgasta, štirioglata, zgoraj ravna peč, z ognjiščem spredaj. Tudi okrog te so debele klopi, na katerih navadno pozimi spijo moški otroci. V peči in pred njo pečejo in kuhajo. Zategadelj in pa zato, ker prebivalci namesto s svečami svetijo s trskami, so stene do polovice sobe črne od dima. Peč namreč nima dimnika, ampak se mora dim prebiti do majhne luknje, ki je narejena zgoraj, nad dvema čelnima oknoma. Zaradi tega puščajo po navadi okna odprta, dokler gorijo drva v peči« (Vestnik, 24. aprila 1986, str. 15).
          Od ostalih prostorov naš prvi etnolog omenja tudi shrambo (klet, po prekm. »klejt«), ki – tako pravi – v njegovem času ni bila velika, rabila pa je za marsikaj: lahko je bila spalnica za poročene sinove, v njej so gospodarji shranjevali tudi različna živila in orodje. Imela je le eno majhno okence.
          Nadalje ugotavlja, ko primerja goričke in ravninske zgradbe svojih rojakov, da na ravnici gradijo hleve v istem krilu s stanovanjskim delom, v hribih pa pravokotno na hišo ali celo čisto posebej. Kasneje, kot bomo ugotovili iz prikazov pri drugih avtorjih, tudi ravninski kmetje postavljajo gospodarske dele poslopja pravokotno na stanovanjske (v ključ, po prekm. v klüčko). V Košičevem času so v takih domovih skupaj živele celo do tri družine. Ponavadi je imel samo hišni gospodar pravico, da je uporabljal posteljo, drugi so se morali zavleči spat, kamor je prišlo, v shrambo, v vežo, v hlev. 
          Cele družine pa so živele tudi v vinogradih – to so bili viničarji. Bili so dvoje vrst: eni, ki so živeli v svojih lastnih domovih, in drugi, ki so bili podnajemniki v tujih hišah - hišah svojih gospodarjev -, in ki so stražili vinograde. Prvi so imeli lastno živino, drugi so morali 
skrbeti za krave hišnega ali vinogradniškega posestnika, ki je imel živino tam zaradi gnoja. In sploh so živeli viničarji v goricah zato, da so pazili na imetje in da so obdelovali vinograde. 
          Jožef Košič pa svojega spisa v delu, v katerem govori o bivališčih svojih rojakov, kljub neprestanemu poudarjanju njihove revščine, ne zaključi resignirano, temveč opozori, da »podaniki gornjelendavskega gospostva zaslužijo s košnjo, spravilom sena in mlačvo pri Madžarih lep denar in zrnje, ki ga nato prodajo. Za denar si kupijo lepše pohištvo. V njihovih stanovanjih vidiš že lakirane omare iz orehovine, teh je že obilica, stole z naslonjalom, da, celo polkna na oknih si dajo narediti… Mnogi se oskrbijo s kositrno in poslikano lončeno posodo, ki jo lično razpostavijo po sklednjekih(3). Za pitje uporabljajo kozarce« (Vestnik, Murska Sobota,  30. april 1986, str. 14). Zanimivo, da ob polknih, ki so del stavbnega pohištva, vidi bogastvo notranje opreme v omarah iz orehovega lesa, stolih, ki že imajo naslonjala, in v posodi.            
            
2.2 Raićev ošvrk prekmurskih hramov
Jezikoslovec in politik Božidar Raić (1827 – 1886)  je leta 1860 potoval po prekmurskih krajih in v nekakšnem itinerarju popisal njihove ljudi, pokrajino, razmerja domačinov Slovencev do Madžarov, predvsem pa jezik Prekmurcev oziroma njihovo narečje, njihove govore. Zapise je objavil v Narodnem koledarju in letopisu Matice slovenske za leto 1868  
(Ljubljana 1867) kot  Črtice o Prekmurcih in njihovem govoru. 
           Opisov njihovih domovanj v teh njegovih »črticah« skoraj ne zasledimo. Mimogrede omeni le material, iz katerega so po večini grajene hiše in kleti, in to ob obisku Gornjih Petrovec. »Od tod sva mahnila po hribih in dnikah v Petrovce, ki so dve uri hoda daleč (od Grada, op. J. V.). Kraji so jako podobni našim okrog Vélike nedelje, Sv. Tomaža, Male nedelje itd., imajoči gorice, lesovje, nekoliko njiv in travnikov. Hrami in kleti so zvečine leséni, ljudje po teh okolicah pa zares blagost in sama prijaznost, bodisi katoličanje ali protestantje« (Raić, 1867: 59). Kot glavni gradbeni material za prekmurske domove in kleti tako kot Košič tudi Raić navaja les.

2.3 Trstenjakova prebivališča Slovencev med Muro in Rabo 
V svojem rokopisu Slovenci na Ogrskem, s podnaslovom Narodopisna in književna črtica, ki je nastajal ob koncu 19. stoletja, se v III. poglavju z naslovom Vas in dom tudi  Anton Trstenjak loti opisovanja prekmurskih domov. V daljšem uvodu v ta opis najprej prikaže zgodovino sobivanja med panonskimi Slovenci in Madžari. Pri tem ugotavlja asimilacijo prvih, čeprav so le-ti močno vplivali na vsestranski razvoj sosedov: preko slovanskih blagovestnikov svetih bratov Cirila in Metoda so sprejeli  krščanstvo, posebej močan pa je bil po Trstenjaku njihov vpliv na Madžare v kulturnem, predvsem tudi jezikovnem pomenu. Sprejeli so mnogo besed slovanskega izvora. Avtor rokopisa v omenjenem poglavju našteje predvsem tiste, ki se tičejo doma. In nadaljuje: »Jezik naših prednikov je zanesljiv tolmač naše stare dobe. Že v zakarpatskih predelih bili so Slavjani stalno naseljeni in da so imeli lepo urejeno družinsko življenje, na to nas spominjata besedi vas in dom. Beseda dom znači toliko, kolikor lesena hiša« (Trstenjak, 214). 
           Ko se na široko razpiše o vaseh in hišah pri Slovanih, ki so bile lesene stavbe, se končno ustavi še pri domovih prekmurskih Slovencev. Ob drugem zelo natančno popiše gradnjo blatnjače, to je hiše, zgrajene iz blata (zmes ilovice, slame oz. plev in vode; knjiž. slov. butana hiša, prekm. tudi nabijanca, zbijanca, tučenca). Razlaga: Zelo star mora biti način, kako še danes delajo hiše Prekmurci. Način je primitiven, vendar se s tem obrtom pečajo le poklicani možje. Nakopajo zemlje. Zemljo polijo z vodo, to malo zmešajo, da je kakor blato. V to blato namešajo slame in majorja  in dobro teptajo z nogami. Major je trda trava kakor šibje, lepo cvete in lepe rožice ima.(4)  Vse to dobro mesijo in nabijajo z železnimi gnojnimi vilami. Tako se pripravlja stavbeno gradivo.  Temelja hiši ne delajo posebnega. Izkopajo se štirje jarki, v katerih bodo stale stene. Pripravljeno gradivo zdaj »cocajo«, to je delajo »coc«. V izkopane jarke polagajo coc, to je nakopičijo do neke višine blata v taki 
obliki, da je podobno steni. Ta temeljna stena se mora posušiti, a suši se dva do tri tedna. Šele takrat, kadar se posuši prvi coc, namečejo nanj drugi coc. Drugi coc mora se takisto posušiti, kakor prvi coc, sicer bi se stena kar usedla. Nato napravljajo tretji, četrti in peti coc, više ne stavijo; stena je dosti visoka, a je tudi gotova. V tej steni ni nič lesá, samo streha je lesena in s slamo krita. Kadar se vsi coci posuše, takrat prihaja zidar, kateri vse »zmajtriva«, to je stene omeče in »obeli«, in hramba(5) (hiža) je gotova« (Trstenjak, 218–219). 
           Zidarji prekmurskih blatnjač so po Trstenjaku bili »cocarje«, za njimi so nato prišli »tesarje« in zadnji »pokrivači«. Pokrivači so bili mojstri, ki so novo hišo pokrili oz. naredili slamnato streho. Bogatejši kmetje so za kritino svojih novih domov že uporabljali strešno opeko.  
           Trstenjak nato v svojem spisu v prej omenjenem poglavju preide na opis razporeditve prostorov prekmurskih domov, na njihovo opremo, omenja »preklêt«(6),  življenje v takih skromnih domovih, prostore za živino, krmo in okolico z »ogradom« oz. sadovnjakom, brajdami pred hišami, »kukurčnjekom«(7)  nekje ob strani in drugo. Tu so v marsičem njegova opažanja podobna Košičevim. Končno nam nariše tudi skico (tloris) hiše ogrskega Slovenca, grajene v ključ, in našteje njene glavne prostorske sestavine. Slede si takole: prednja hiža, preklêt, kühnja, zadnja hiža, štale, gümlo, svinjščeki.(8) Skica ne prikazuje kleti (shramba npr. za žita, orodje ipd., včasih tudi prostor za spanje gospodarjevih sinov), pivníce, to je podzemna klet,  in kokošnjaka, vendar jih avtor kasneje v tekstu omeni. Poudari tudi to, da so tla v taki hiši iz ilovice, iz zemlje, zemljena; kdor premore na tleh deske, leseni pod torej, je že precej bogat.
           Avtorju »narodopisne in književne črtice« Slovenci na Ogrskem  beseda dom pomeni hiše iz lesa (cimprače) in iz blata (blatnjače). V njih so se, kljub revščini, naši prekmurski slovenski predniki v svoji skromnosti dobro počutili. Nastanek izraza dom po njegovem sega daleč v predkrščansko dobo, ko so bili Slovani še eno ljudstvo, ko se še niso razcepili (Trstenjak, 214). 

2.4 Slavičev oris prekmurskih domov
Biblicist in narodnoobrambni delavec dr. Matija Slavič (1877 - 1958), tudi izvedenec za Prekmurje pri mirovni konferenci v Parizu po koncu prve svetovne vojne, je v svoji knjigi Prekmurje, v poglavju Splošno kulturno življenje Prekmurcev, na kratko orisal tudi njihove domove. Za le-te najprej ugotovi, da so na splošno podobni slovenskim hišam na Štajerskem in da je ob Muri najti že precej zidanih velikih novih hiš. Te zadnje naj bi zidali celo zidarji z desnega brega Mure (Slavič 1921: 95). V nadaljevanju primerja prekmurski slovenski dom s prekmurskim madžarskim, pri čemer ugotavlja razlike med njima. Pravi namreč: »Vobče pa so prekmurske slovenske hiše lesene in majhne ter imajo značilne slovenske znake, tako da se spoznajo od madžarskih starih lesenih hiš. Te madžarske hiše se vidijo v selih okoli Lendave. Glavni znak madžarskih hiš je ta, da ima v stanovanje in v kuhinjo poseben vhod. V slovenski hiši je samo en vhod v stanovanje in v kuhinjo, ki sta po kaki veži združeni med seboj, tako da se hrana nosi iz kuhinje pod streho v stanovanjsko sobo. Pri madžarski hiši pa se nosi hrana iz kuhinje ven pod kap, od koder se pride pri lepšem vhodu v stanovanjsko sobo. …Madžarske hiše so splošno bolj zanemarjene. Slovenske hiše pa imajo večkrat lepe okraske, proizvode domače umetnosti, ter pričajo o čutu za lepoto in snago. Slovenska vas napravi raditega dober vtis. Po sobotah se npr. ponekod pometajo vse ceste po vasi, tako da so po nedeljah i ceste praznične« (Slavič, prav tam). 
           Ob novih, velikih, že zidanih hišah Prekmurcev Slaviča zanimajo predvsem mojstri, ki te hiše zidajo in ki prihajajo – kot domneva - z njegovega, desnega brega reke Mure, medtem ko se v resnici in prav navdušuje nad majhnimi lesenimi prekmurskimi domovi, ki jih krasijo izdelki domače obrti. Ti domovi so lični, ne le funkcionalni (v primerjavi z madžarskimi), in pričajo o čutu njihovih graditeljev za lepoto in čistočo. 

2.5 Sušnikova hvalnica prekmurskim hišicam
Profesor dr. Fran Sušnik (1898 - 1980) v Prekmurskih profilih,(9) v nekakšni hvalnici prekmurski pokrajini, njenim prebivalcem in voditeljem, poje hvalo tudi prekmurskim vasem in domovom. V nevezani besedi zapoje, skoraj zavriska: »Tihe in svetle so vasice ob Muri, težke so neskončne ceste po Dolinskem in Ravenskem; temni topoli hodijo za njimi. Vedre so gorice tam pri Bogojini, kakor naši štajerski in dolenjski griči, dokler jim ne zamre vrisk v mračnih gozdovih Goričke« (Sušnik 1929: 4). Ob prihodu v Črensovce, v vas, v kateri je duhovnik, politik ter publicist Jožef Klekl st. (1874 - 1948) ustvarjal in izdajal prekmurski periodični tisk, je opazil, kako »v dolgi vrsti stojijo nizke hišice in stojijo v gostem drevju vse radovedno ob cesti« (Prav tam, 5). Nič drugače ni v Murski Soboti. Črensovskim podobne domove naš popotnik zasledi tudi v mestu: »V Cvetnih, Vrtnih, Novih in mnogih uličicah se gubijo hišice, druga drugi podobne, nizke in z vrtovi. Nobene ni, ki bi bila zidana v oblake in strele; saj je širna ravan in pri tleh prostora in zemlje dovolj« (str. 16-17). Dr. Sušniku se v nižinski pokrajini kaže lepo, sonaravno, najbrž tudi funkcionalno v nizkih, majhnih hišah, ki jih obdajajo vrtovi in sadovnjaki.
           In Sušnikov namig za danes, za sodobnega prekmurskega človeka? Nakaže nam ga v izredno zanimivem in vedno bolj aktualnem vprašanju, čeprav je to njegovo vprašanje staro že več kot osemdeset let. Ob obisku Martjanec namreč vzklikne: »In Plečnik povsod! Kdo se bo proslavil: ali vasica s Plečnikom, ali Plečnik s svojimi prekmurskimi cerkvami in oltarji?« (str. 60). Res, kdo? Zdi se, da se mi, prebivalci teh vasi, ne znamo.

2.6 Kozakovi utrinki o prekmurskih domovih  
Podobna opažanja in dognanja o nekdanjih prekmurskih domovih, kot smo jih srečali pri dr. Sušniku, najdemo tudi pri pisatelju in esejistu Jušu Kozaku (1892 - 1964) v knjigi Za prekmurskimi kolniki. Za primerjavo citirajmo del njegovega prikaza: »Ob široki cesti se razporejajo na obeh straneh hiše, nizke in dolge. Zemlja je prostorna, v višino se ne zida. Oblika opozarja na posebnost panonske hiše. Stanovanjski del in gospodarski prostori se stikajo v pravem kotu. Spredaj je široko dvorišče, ki je največkrat zaraslo s travo. Vodo zajemajo z doma žganimi vrči iz vodnjakov »stüdencev«, izkopanih sredi dvorišča ali malce na strani. Če je stanovanjski del hiše postavljen s čelom na cesto, je prednja dvoriščna stran opasana z gostim pletenim  plotom in je vhod zaprt z nizkimi lesenimi vrati… (Kozak 1934: 11). Prvi del citata je popolnoma identičen Sušnikovim besedam. Drugi del, v katerem pisatelj obravnava postavitev, strukturo stanovanjskega dela hiše in gospodarskih poslopij, pa je podoben opisu, ki smo ga zasledili pri Trstenjaku. Hiše, posebno starejše, ki še niso zidane, so si po Kozaku docela podobne. Razliko vidi le v tem, da  »…pri nekaterih manjka ozki prehod »pojata«, tam, kjer se oba dela v kotu stikata. Za pojato se širijo hlevni prostori, potem široko »gümlo«, čigar streha je marsikje potisnjena na dvorišče in jo podpirata dva lesena stebra… Leseni, slikoviti svinjaki so nižji od hiše, in potisnjeni ob gümlo. Na dvorišču ali tik ob plotu stoje precej visoke, ozke lesene kletke, kokuručnjaki, v katerih hranijo koruzni pridelek« (str. 12).
           Nekoliko naprej si Kozak postavi vprašanje, kako je nastala oblika take hiše, in si nanj prav po strokovno takoj tudi sam odgovori, ko ugotavlja, da so vzroki izkustveni in racionalistični. Čut za lepoto jim Prekmurci pridružujejo šele kasneje. In dodaja: »…Stavba iz slabega lesa in blata mora biti sklenjena. Geometrični kot odpira najširše možnosti glede opore in prostora. Te male hiše in nizka gospodarska poslopja ne bi vzdržala, če bi stala ločena. Zaradi tega jih je moral človek strniti in smiselno razčleniti, da ima povsod prehod. Zemlje je pa dovolj, da se mu na dolžino ni treba omejevati« (str. 13). 
           Umetnik torej govori v prid prekmurski hiši, grajeni v obliki ključa. Poleg tega nas tudi pouči, kako se omeče in obeli prekmurska cimprana hiša. Nove lesene stene je namreč pred zimo potrebno ometati. Prva plast blata iz prahu in slame se mora dobro osušiti, nakar se zmesi druga plast iz vode, prahu in plev ter se s tako nastalim blatom ponovno omeče. Zdaj je potrebno stene zgladiti z dlanmi, da so čim bolj gladke. Kasneje se stavba prebeli, njen stanovanjski del običajno dvakrat letno. In zaključi, prav hudomušno: »Izmed hiš, v katerih prebivajo slovenski ljudje, so edino krste še bolj preproste« (str. 44). 

2.7 Maučecova kmečka prekmurska hiša
Zgodovinar in geograf  Matija Maučec (1906 - 1977) je v Časopisu za zgodovino in narodopisje v članku Podstenj in priklet v prekmurski hiši zelo dobro prikazal oba ta dva pomembna (pred)prostora nekdanjega prekmurskega doma, ki ju omenja v naslovu, vendar je njegova najpomembnejša razprava na to tematiko izšla pod naslovom Kmečka hiša in njena funkcija v Prekmurju skoraj tri desetletja kasneje v zborniku Etnografija Pomurja I, ki ga je izdala Pomurska založba v Murski Soboti 1967. leta. Povedano je v obeh prispevkih s fotografijami in skicami oz. tlorisi tudi dokumentiral, zato verjetno lahko njegova dognanja iz obeh omenjenih objav štejemo za najbolj strokovna doslej. Posebej v drugi, obširnejši, je zelo natančno opisal zunanjost prekmurske hiše, notranjo delitev prostorov, ki so bili bivalni in gospodarski, in zgradbe ter naprave, ki so običajno sodile k njej.
           V razpravi v zborniku najprej dokaj natančno, vendar strnjeno, jedrnato prikaže zgodovino panonskih Slovencev od njihove naselitve v te kraje pa vse do časa, ko je njegov
zapis nastajal. Za podobo prekmurske hiše že tu ugotavlja, da je  » rezultat večstoletnega razvoja v tem obrobnem delu slovenske zemlje in obenem veren odsev zgodovinskih dogajanj, družbenih prilik in vseh ljudskih prizadevanj na področju materialne in duhovne kulture od naselitve do današnjih dni« (str. 11-12). Ko preide na nastanek, razvoj in funkcijo hiše naših daljnih panonskih prednikov, sklepa, da so bile enoprostorne, brez stropa, oken in dimnikov, krite s slamo, grajene pa iz gline in lesa, torej iz stavbnega gradiva, ki ga je zmogel ta geografski prostor. Osrčje take hiše je bila velika peč iz gline, ki je opravljala več funkcij.
           Vendar so mirnejša leta po preseljevanju, predvsem pa razvoj poljedelstva v času fevdalizma omogočali prostornejša bivališča. »Enocelična dimnica, ki je bila hkrati soba, kuhinja, delavnica in shramba, sčasoma ni mogla več ustrezati zahtevam in potrebam prebivalstva. Tedaj je ob njej zrasla veža – preklit. Najprej so ob vrata postavili napušč… in tako zaščitili prebivalce pred dežjem, snegom, mrazom in drugimi vremenskimi nevšečnostmi, ki so silile v odprto izbo. Pozneje so ta napušč od treh strani ogradili in že smo v dvoceličnem domu.« …»V nadaljnjem razvoju hiše veži priključijo še enako veliko kamro ali klet in trocelični dom, jedro današnjega prednjega hrama ali prednje rambe, je s tem ustvarjen« (str. 19).     
           Poleg zunanjega hodnika - Maučec ga imenuje podstenj, tudi podstin ali trnác - ki je služil varovanju stene pred vremenskimi neprilikami ter zunanjemu »prometu« lastnikov take hiše, tekel pa je ob celotni steni cimprač in blatnjač, omenja pri zidanih domovih tudi ograjen hodnik – imenovan največkrat saletlin, danes bi temu rekli odprta veranda. Znotraj, v stanovanjskem delu, pa so cimprane hiše in blatnjače običajno obsegale sobo (veliko ižo), kuhinjo, kamro (malo ali/in tudi zadnjo ižo) in preklit. Gospodarski del so sestavljali hlev, ki je bil osrednji gospodarski del rambe, klet (tudi podzemna klet ali pivníca), pojeta (Kozak ta del imenuje pojata), ki je vezala prednji hram z zadnjim, gümlo (pri hramih na ključ je bilo gümlo lahko podaljšano – kot omenja že Trstenjak - s šátorom, in párma, to je prostor za hrano za živino. Gospodarski del doma zaključujejo plévjek (tudi plévnjek), prostor za shranjevanje plev, drvarnica, kokošnjak oz. kurnik (prekm. kürnjek) in svinjaki.   
           Maučec v svoji razpravi podrobno obdela funkcijo vsakega prostora v prekmurski hiši, prikaže notranje prostore in njih opremo pri različnih tipih cimpranih, butanih in zidanih hiš, konstrukcijo prekmurskega doma in gradbeni material zanj, vrsto ostrešij in streh, stropove in drugo. Ne obide niti tistega, kar mora biti ob urejenem prekmurskem hramu obvezno navzoče – dvorišče (imenovano tudi dvor), škêgenj (ograd oz. sadovnjak) in ogrâček (vrtič, vrt z zelenjavo, tudi gredé imenovan). Na dvorišču, ki ga ograjujejo plotovi iz lesa, spleteni iz vrbovih vej ali prave žive meje, omenja še vodnjake najrazličnejših oblik, kukurčnjáke, üte, skratka, manjše gospodarske zgradbe, in oslice slame. Na kratko se ustavi tudi pri prikazu vinskih kleti in pri romskih domovih. A že nekje na začetku razprave z nostalgijo ugotavlja: »Urbanizacija vasi s standardnimi načrti za gradnjo hiš pod oblastveno gradbeno kontrolo hitro napreduje. Izginjajo pa oblike, ki jih je v teku stoletij izoblikovalo kmečko stavbarstvo s tankim posluhom za življenjske potrebe človeka in njegovega gospodarstva. Tako nezadržno tone v prepad vse tisto, kar je dajalo skozi stoletja značilno podobo in duha naši prekmurski zemlji« (str. 28). - Ugotovitev je stara natanko štirideset let.   

2.8 Smodiševa prekmurska iža 
Naš kratek pregled razpravljanj in različnih pomisli o prekmurski hiši končajmo z nekaj dognanji mladega arhitekta Roberta Š. Smodiša (r. 1972), ki jih je objavil v poglavju Arhitekturna dediščina v knjigi Vzhodno v raju (podnaslov Drobtinice iz Pomurja). Knjigo sta izdala Podjetje za informiranje Murska Sobota in Zavod za zdravstveno varstvo v Murski Soboti v letu 2004. Avtor v podpoglavju z naslovom Prekmurska iža več ali manj povzema že znana dejstva o tej vrsti arhitekturne dediščine pri nas. Omenja uporabo naravnih materialov, ki jih je naš človek iz časa v čas izboljševal (začel npr. uporabljati žgano opeko namesto surove itd.), uporabnost in preprostost prekmurske hiše, graditeljeve želje, potrebe in gmotne možnosti. Ugotavlja, da sta bili namembnost in trpežnost zgradbe prekmurskemu človeku veliko pomembnejši kot njen zunanji izgled, estetskost. »Seveda pride v določeni fazi tudi do upoštevanja estetike, ki pa je odsev notranjega funkcioniranja stavbe. Vsak detajl ima določen namen, to pa daje preprosti, robati estetiki še dodatno vrednost« (str. 60). Smodiš se natančneje ustavi le pri enem od takih »detajlov«, pri zaščitni plasti apnenega beleža na zunanji strani sten. Pravi: »Zanimiv detajl je barvanje podstavka v višini dvajset do šestdeset centimetrov, ki je največkrat temno sive barve oziroma iz pepela. Pepel dobro odbija vlago, hkrati pa je odvračal kure, ki so si z glodanjem apnenega beleža nabirale apnenec za jajčne lupine« (Prav tam).
           Upravičeno tudi trdi, da je dandanašnji ohranjenih zelo malo hiš iz blata, več je cimprač. Te druge najdemo v največjem številu v Filovcih, v vasi sami in na vinorodnih vrhéh nad njo, posamezne pa tudi po ostalih prekmurskih krajih. Dodali bi, da za njihovo ohranitev z velikimi napori in vlaganji vanje skrbijo – žal - le posamezniki ali redki lastniki, ki se zavedajo vrednosti in lepote teh prekmurskih arhitekturnih biserov, družba pa nič ali zelo malo.(10)

3   Prekmurske novogradnje 
Naše okolje onesnažujejo novogradnje, ki nikakor niso v harmoničnem razmerju s pokrajino, v kateri so zrasle ali še rastejo. S preveliko vpadljivostjo, s tujimi elementi ali kar  posnetki gradenj, značilnih za druge pokrajine ali države, jemljejo avtohtonost, domačnost in 
ličnost prekmurskemu domu, prekmurskim krajem in obema mestoma, Lendavi in Murski Soboti. Predvsem v vaseh se pojavlja vedno več urbanega, npr. nadstropne, človeku neprijazne kvadrataste hiše, pokrite s salonitnimi ploščami, ne z bobrovcem, ki imajo veliko majhnih, nefunkcionalnih prostorov, ozke spiralaste stopnice in druge kičavosti. Prostori so pogosto brez pohištva, niso opremljeni, ne ogrevani ali celo neometani. Trošijo preveč toplotne in druge energije itd. Želja po postavljanju pred drugimi, navzven, je bila prevelika za gmotne zmožnosti lastnika – graditelja oz. investitorja, zato hiša ni nikoli do konca zgrajena ali ne do kraja opremljena. Taka stavba je kot nedoraslo telo brez duše, ne more biti dom. Freek Spinnewijn, direktor nevladne organizacije Feantsa s sedežem v Bruslju, v intervjuju Hiša še ni dom (Delo, 2. oktobra 2006), poudarja, da z izrazom dom ne razumemo le fizičnega stanovanja oz. hiše, temveč tudi »občutek« doma. Zato, kot on pravi, za nekoga lahko rečemo: »Ima hišo, a nima doma.« Po njem bi se tudi Prekmurci lahko upravičeno spraševali: Koliko je takih posameznikov in takih družin v naši pokrajini, takih stanovalcev, prebivalcev naših krajev, ki imajo nove, velike stanovanjske hiše, pa nimajo doma? Koliko? 
            Kjer pa je denarja v izobilju, v novogradnjah opreme ne manjka. Vprašanje je le, ali tudi ustreza najbolj osnovnim estetskim, ekološkim, sonaravnim in funkcionalnim zahtevam. Ali njih spalnice npr. še krasi pohištvo iz polnega orehovega lesa? Ali so kuhinjski elementi, miza in stoli tudi iz polnega lesa, npr. iz češnje? Ali pa sta iz nje pod v dnevni sobi in knjižna omara, polna umetniško vrednih knjig? Ali strokovnih. Poživljajo njene stene morda Galičeve violine v grafiki, Beerove kükečke njive ali Haukove trave na platnu in ali je kam na vidno mesto postavljen celo njegov Kristus v lesu? Je stavbno pohištvo les, npr. hrast, ali iverne plošče? Ali celo plastika? Je ostrešje narejeno iz domačega trdega iglavca ali tistega mehkejšega iz kočevskih gozdov? Ali morda celo iz betona? Ali železa? Streha iz stekla? Ali iz pločevine?
            Take hiše in njihova dvorišča so obzidana z visokim zidom ali skrivana s plastičnimi, betonskimi ali kakšnimi drugimi plotovi, če pa jih že obdaja živa meja, je ta iz ligustra ali cipres ali kakega drugega grmičastega pritepenca v te kraje. Izginja pa gaber, ki je najbolj estetska in najbolj domača rastlina in ki edini – razen lesenega plotu - sodi v bližino naših domov.
Iz naših arhitekturnih načrtovanj se – žal - umika arhitekturno in kulturno izročilo. Vse, kar je stoletja v zvezi s svojim domom načrtoval, oblikoval in gradil naš prekmurski prednik, vse, kar je našega prekmurskega človeka stoletja zaznamovalo, npr. tisočletna nesvoboda, a hkrati trdoživost, katoliška in protestantska in še kakšna vera, večnacionalna raznolikost, literarna in jezikovna, kulturna in arhitekturna ustvarjalnost, ornamentika, domača in umetna obrt… vse to se umika v neko povprečnost, apatijo, nezanimanje nas samih zase in drugih za nas… Zanemarjajo se ustvarjalnost, kreativnost, iniciativnost, inovativnost, podjetnost in duhovne vrednote, v ospredje pa stopajo zavist, častihlepnost, bolna sla po imetju, po oblasti, tekmovalnost v slabem pomenu besede in povprečnost. V primeru gradnje sodobne stanovanjske prekmurske hiše, prekmurskih domov in večjih stanovanjskih kompleksov predvsem tudi postavljanje in prestiž. Ni zgledovanja po naši stavbni kulturni dediščini, avtohtoni lepoti in funkcinalnosti nekdanjega prekmurskega doma. Manjka ubranost med pozidanim in naravo, med mestnim in podeželskim, med estetskim, praktičnim in higienskim. 
In drugim, npr. ekološkim.

4   Videnje sodobne prekmurske hiše
Prekmurska hiša bi morala biti zgrajena iz zemlje, vode in lesa - opeka je iz zemlje, les raste iz zemlje, plemeniti pa ga sonce; sonce in voda pa sta vir življenja. Prekmurski dom ne more in ne sme biti iz plastike; še žeblji bi morali biti iz lesa, ne bi smeli biti žeblji, temveč klini… Prekmurci bi skoraj morali sovražiti beton, posebej pa še železo in pločevino, plastiko in azbest in druge primesi v materialu. V prekmurske domove ne bi smela biti vgrajena plastična okna, v njih ne bi smelo biti ivernih vrat, v tej pokrajini na hiše ne bi smeli nameščati pločevinastih streh… 
            Seveda določenih sprememb, modernizacije, naravne poti razvoja ni mogoče preprečiti; lahko pa način gradnje usmerjamo, se zgledujemo po starem, preizkušenem, domačem, praktičnem. Nekdanjim gradbenim sestavinam in elementom po pravi meri dodajamo nove, moderne, estetsko sprejemljive in zdravju neškodljive, se pravi čim bolj uporabljive, lepe in ekološko neoporečne.  
            Pri ohranjanju čim bolj avtohtone prekmurske hiše bi moralo biti v prihodnje več sodelovanja med investitorji oz. graditelji, arhitekti, etnografi, etnologi  in ekologi. Pri gradnji novih hiš bi morali upoštevati čim več starožitnosti, jih uporabljati, približevati in prilagajati novodobnostim. Skratka, graditi bi morali s kulturo naših dedov in pradedov, ki se je ostrila skozi desetletja in stoletja. Stara znanja bi morali dopolnjevati z novimi, jih plemenititi in nadgrajevati… 
            Naše hiše bi morali biti domovi. Topli, vabljivi, ljubeznivi, domači, iz doma zraslega in nastalega materiala, vdano postavljeni na prekmursko ravnico ali v gorički breg… Blagi v barvah,  prijetni v oblikah, obogateni z lesenim stavbnim in notranjim pohištvom… Regali v njihovi notranjosti bi morali biti nabiti z že prebranimi knjigami in stene olepšane z nekaj originalnimi stvaritvami domačih umetnikov, s kaminom v največjem prostoru, ki bi nas vsaj malo spominjal na odprta ognjišča naših prednikov, ali pa z lončeno pečjo… Vsi prostori bi morali biti opremljeni z vsaj kancem čuta za lepoto… Nekaj patine bi moralo dihati iz njihovih sten, z oken s polkni, zaznavati bi jo morali znotraj njih… Drobce patinastega bi morali tudi v novih domovih zaznavati prav vsi, njihovi stanovalci, prebivalci kraja in mimoidoči tujci… 
            Če bi zemljišče dopuščalo, bi jih morali graditi v klüčko, s preklitom, ki bi levo vodil v dnevno sobo in kuhinjo (z razgledom proti jugu, proti reki Muri), desno v spalnico, v kakšno sobo za goste ali v kabinet za dnevni počitek in ustvarjalno umsko delo (jutranji pogled v sonce, proti Veliki Krki), naravnost v kopalnico, savno in v druge podobne prostore (večerni pogled na severno, osojno stran, h gozdovom, k Rabi)… Kuhinjsko okno bi moralo gledati v sončni zahod, proti Kučnici… Zunanja odprta terasa bi naj – skrita pred zimskimi vetrovi – lastnika vse leto razveseljevala z razgledom na loge, njive in travnike ob potoku Ledavi ali kakšnem drugem prekmurskem vodotoku… 
            Naši domovi bi morali imeti urejena dvorišča ob sebi, obdana z gabrovo živo mejo, za sabo pa bujne sonaravno negovane zelenjavno-zeliščne ogračeke in še naprej – če ostane še kaj prostora - sadovnjake z visokodebelnimi jablanami starih sort in kako hruško med njimi, morda ozimiko, petrovko ali celo števankralovščico… In v njih, v sadovnjakih, morda le še čebelnjake ali lične vrtne ute za vroče poletne dni, postavljene ob edinem grmu tam zraven – ob drenu …    
            Stavbe po naših zaselkih, vaseh, trgih in mestecih od Mure pa vse tja do Rabe bi morale biti lepi, beli, bogati domovi, ne napol prazne škatlaste hiše.

5  Postskriptum namesto sklepa
Avtor članka se dobro zaveda, da je predvsem v zaključnem poglavju preveč oseben, da je prešel v esejistično obarvano vizionarstvo, v iluzionizem, v izzivalno kljubovalnost pozerja in leporečneža, vendar si ne more kaj, da se ne bi obregnil ob tiste graditelje, ki bi (si) lahko zgradili domove, pa (si) montirajo hiše. 
                                                 

                                                 …………………



Citirana literatura in viri

1. Kerman, Branko (1994): In memoriam tebi, panonska hiša! V: Jože Vugrinec (ur.), Košičev teden VI, 25-26. Bogojina: Krajevna skupnost Bogojina.

2. Kozak, Juš (1934): Za prekmurskimi kolniki. Slovenske poti XV. Ljubljana: Tiskovna zadruga v Ljubljani.

3. Maučec, Matija (1967): Kmečka hiša in njena funkcija v Prekmurju. V: Vlasta Koren (ur.), Etnografija Pomurja I, 9-42. Murska Sobota: Pomurska založba.

4. O Slovencih na Ogrskem (1986). Vestnik XXXVII (14): 12, (15): 12, (16): 15, (17, 18): 14, (19): 12, (20): 14, (21): 12, (22): 14, (23): 14, (24): 12, (25): 14 /prevod in priredba teksta iz knjižice Croaten und Wenden (1829) Jána Čaploviča/. 

5. Raić, Božidar (1867): Črtice o Prekmurcih in njihovem govoru. V: Janez Bleiweis (ur.), Narodni koledar in letopis Matice slovenske za leto 1868, 53-73. Ljubljana:  Matica Slovenska v Ljubljani.

6. Slavič, Matija (1921): Prekmurje. Ljubljana: Slovenska krščansko-socialna zveza.
7. Smodiš, Robert Š. (2004): Arhitekturna dediščina. V: Sebastijan Rous (ur.), Vzhodno v raju: Drobtinice iz Pomurja, 30-63. Murska Sobota: Podjetje za informiranje Murska Sobota, Zavod za zdravstveno varstvo Murska Sobota.

8. Spinnewijn, Freek (2006): Hiša še ni dom. Delo XLVIII (228): 3.

9. Sušnik, Fran (1929): Prekmurski profili. Maribor.

10. Trstenjak, Anton: Slovenci na Ogrskem: Narodopisna in književna črtica. (Fotokopija rokopisa iz NUK Ljubljana, last Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota). Poglavje Vas in dom, 207-232.
  

























VIDENJE SODOBNE PREKMURSKE HIŠE SKOZI PRIZMO STOLETNIH STEN
                                                

                                                     POVZETEK

          O tipu panonske hiše, med katerega sodi tudi prekmurska, je do današnjega dne pisalo mnogo tujih in domačih avtorjev. Pisanja se od avtorja do avtorja razlikujejo. Naš pregled njihovih prikazov se omejuje le na izbor slovenskih poznavalcev in le na bivališča ljudi, živečih na območju med rekama Muro in Rabo (današnje Prekmurje v Sloveniji in Porabje 
na Madžarskem). Članek hoče biti hkrati pregled in povzetek njihovih ugotovitev, zapisan kronološko, od starejših proučevalcev oz. njihovih zapisov k mlajšim. Osrednjemu delu nato sledi še zelo subjektiven sklep samega avtorja tega zapisa, ki na osnovi prej prikazanega skuša »zgraditi« sodobno prekmursko stanovanjsko hišo. Le-ta bi morala biti grajena iz zemlje, vode in lesa, v njej in na njej ne bi smelo biti pločevine, plastike in azbesta in drugih primesi v materialu. Pri gradnji novih hiš bi načrtovalci in graditelji morali upoštevati čim več starožitnosti, jih uporabljati, približevati in prilagajati novodobnostim. Graditi bi morali s kulturo naših dedov in pradedov, ki se je ostrila skozi desetletja in stoletja. Stara znanja bi morali dopolnjevati z novimi, jih plemenititi in nadgrajevati.
          Prekmurske hiše bi morale biti domovi. Topli, vabljivi, ljubeznivi, iz doma zraslega in nastalega materiala, vdano postavljeni na prekmursko ravnico in v gorički breg. Blagi v barvah, prijetni v oblikah, obogateni z lesenim stavbnim in notranjim pohištvom, s kaminom v največjem prostoru, ki bi nas vsaj malo spominjal na odprta ognjišča naših prednikov. 
          Če bi zemljišče dopuščalo, bi jih morali graditi v klüčko. Urejena dvorišča bi morala obdajati gabrova živa meja, v sadovnjakih z visokodebelnimi jablanami starih sort bi lahko bil le še čebelnjak ali vrtna uta za vroče poletne dni, postavljena ob edinem grmu tam zraven, ob drenu… Stavbe po naših zaselkih, vaseh, trgih in mestecih od Mure pa vse tja do Rabe bi morali biti lepi, beli, bogati domovi, ne napol prazne škatlaste hiše.     


1. Jožef Košič (r. 1788 v Bogojini, u. 1867 na Gornjem Seniku) je bil prvi prekmurski posvetni pisec, po poklicu katoliški duhovnik, ki je najdlje časa župnikoval in ustvarjal na Gornjem Seniku v Porabju. Poleg navedenega etnološkega spisa je izdal samostojne publikacije – prevod učbenika Krátki návuk vogrskoga jezika za začetnike (1833), knjigo z vzgojno vsebino 
Zobrisani Sloven i Slovenka med Mürov i Rábov (med 1845-1848), zgodovinske Zgodbe vogrskoga králestva (1848), versko Križno pout na XIV štácie (1843), narodopisne Starine železnih ino salaskih Slovenov , ki pa so – žal – ostale le v okrnjenem rokopisu, in molitvenik Jezuš moje poželejnje (1851).

2. Anton Trstenjak (r. 1853 na Krčevini pri Ormožu, u. 1917 v Ljubljani) je bil gledališki zgodovinar, urednik, publicist, prevajalec in potopisec. Rezultat njegovih potovanj med prekmurske Slovence je obravnavani rokopis Slovenci na Ogrskem, ki je po dolgih letih od svojega nastanka končno izšel tudi v knjižni obliki. Z enakim naslovom in podnaslovom (Narodopisna in književna črtica) ga je namreč leta 2006 izdal Pokrajinski arhiv Maribor.

3. Izraz sklédnjek pomeni v prekmurskem narečju omarico brez vratc oz. kos pohištva s policami za shranjevanje posode, knjižno sklédnjak, narečno ponekod v Sloveniji tudi sklédnik; pride od samostalnika skleda.

4. Trstenjak omenja zmes zemlje (prsti), vode, slame in majorja. Z izrazom »major« je najverjetneje poimenoval veliki trpotec (lat.: Plantago major).

5. Trstenjaku se zapiše izraz »hramba«; Prekmurci zanj uporabljamo besedo »ramba« in »ram«, tudi  »romba«, kar pomeni stavbo, poslopje, torej stanovanjski in gospodarski del hiše z vsemi njenimi pritiklinami. Taka stavba ima torej v različnih predelih Prekmurja različna poimenovanja, ponekod na Dólinskem tudi dvor (drugje dvorišče), pride pa od besede hram. -Izraz »zidína« se rabi v Prekmurju (v nasprotju s »cimpračo« ali »blatnjačo«) za zidano poslopje.

6. Za Trstenjakov izraz »preklêt« v prekmurskih govorih največkrat uporabljamo besedo »prèklit«, pomeni pa hodnik, vežo oz. nekdaj – kot že rečeno - tudi predprostor glavnim prostorom v hiši; pride najbrž od predloga pred in samostalnika klet.

7. Njegov »kukurčnjek« pa je po prekmursko tudi »kukurčnják«, knjižno koruznjak (Juš Kozak zanj zapiše celo izraz »kokuručnjak«; Kozak 1934: 12).

8. »Prednja hiža« pomeni največji in najpomembnejši prostor v starejši prekmurski hiši, »zadnja hiža« je manjša soba, »štale« so hlevi za govedo, »gümlo«, knjižno gumno, ki ga Trstenjak imenuje tudi »gümno« in »jumlo« in ki ga ima na skici podaljšanega z dvema sohama, čemur Prekmurci pravijo tudi »štágle«. Štagle so v resnici podaljšano gumno brez sten. - »Svinjščeki« so svinjaki, hlevi za svinje.

9. Knjižica Prekmurski profili, Maribor 1929, je nastala kot rezultat Sušnikove ljubezni do Prekmurja in Prekmurcev, ki jih je obiskal v letu 1924. To izvemo iz zadnjega poglavja v njej z naslovom Postscriptum l. 1929, ko med drugim zapiše: »Tako sem jih gledal in videl pred petimi leti. Morda bi jih danes drugače; morda drugače tudi povedal. Saj nam Slovenska krajina ni več romantična neznanka. Bogojanci že imajo svojo cerkev…« (str. 63). In na naslednji strani še sklep: »Čudno: nihče od teh, ki so s srcem bili v Krajini, je pozabiti ne more. Še med seboj jih je zvezala: kakor tovariše iz ujetništva? Kakor izletnike s planin? Kakor romarje s slovenske božje poti…«

10. V svojem skeptičnem zapisu In memoriam tebi, panonska hiša! je etnograf Branko Kerman (r. 1963) že skoraj pred desetletjem in pol potožil: »Tako kot letijo štorklje vsako leto na jug in se jih vse manj vrača, tako izginjajo panonske slamnate hiše v pokrajini ob Muri…Danes živijo v takih »čudnih« in osamljenih domovih samo še onemogli starci in starke. Turisti, žejni spoznavanja čudovite prekmurske pokrajine, občudujejo to staro ljudsko arhitekturo in marsikateremu ni jasno, zakaj se je del hiše podrl, zakaj je slamo na strehi zamenjala pločevinasta kritina, zakaj so hiše brez oken, vrat… In kako je mogoče, da zanje nihče ne poskrbi«  (Kerman, 1994: 25).
   

Jože Vugrinec

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |