VIZITKA

Evangeličanska cerkvena
občina Bodonci
Bodonci 6
9265 Bodonci
Slovenija
Tel.: 00 386 2 549 10 06
Fax: 00 386 2 549 12 95
E-mail:eco.bodonci@siol.net

MINI ANKETA

Bodonsko cerkveno občino tvorijo verniki iz

» Glasujem    » Rezultati ankete
E-NOVICE

Novice in obvestila o spremembah na portalu lahko prejemate na svoj elektronski naslov ...

» naročilo na novice

NOVICE

Apostolska veroizpoved in moderni človek

17.12.2008

K stalnemu delu evangeličanske Božje službe spada Apostolska veroizpoved. Njena sedanja oblika je nastajala več stoletij na podlagi »raznih priznanj vere«, predvsem pred Sv. krstom.  Prva pisna oblika te veroizpovedi se je pojavila v 5. stoletju. Krščenec, preden je bil krščen, je moral priznati svojo vero z odgovori na določena vprašanja.
Ime je ta veroizpoved dobila na podlagi legende, da so jo sestavili apostoli, in sicer bi naj vsak apostol – bilo jih je dvanajst - prispeval po en stavek. Zgodovinsko se ne da dokazati, kdo je dejansko avtor Apostolske veroizpovedi.
Apostolska veroizpoved  (Apostolicum, Symbolum apostolorum) spada med tri staro cerkvene simbole ali veroizpovedi (Apostolska, Nicejska in Atanazijska).
V Vzhodni ali Pravoslavni cerkvi se Apostolska veroizpoved ne uporablja, ampak v svoji liturgiji uporabljajo »Nicejsko-Carigrajsko veroizpoved« iz leta 325, sprejeto na koncilu v Niceji, potrjeno leta 381 na koncilu v Carigradu. Tudi rimsko-katoliška Cerkev pri svojem bogoslužju uporablja večinoma Nicejsko-Carigrajsko veroizpoved.  Atanazijska veroizpoved je neke vrste »obrazec besedila, ki vsebuje učenje ali nauk o Sveti trojici v obliki trditve in proti trditve (40 tez in 40 antitez).  Ta »veroizpoved« se pri krščanskem bogoslužju le redkokje uporablja.
Martin Luther je med veroizpovedne spise  Evangeličanske cerkve vključil vse tri omenjene simbole, čeprav se večinoma uporablja le apostolska veroizpoved. V svoji prvi Veroučni knjigi (Mali katekizem iz leta 1529) je objavil Apostolsko veroizpoved z znano razdelitvijo na tri dele ali člene: Vera v Boga (Stvarjenje), Vera v Jezusa Kristusa (Odrešenje), Vera v Svetega Duha (Posvečenje).
Primož Trubar kot predlogo za Apostolsko veroizpoved ni enostavno prevzel  besedila iz Luthrovega Malega katekizma. Latinski naslov se glasi: »De vera fide in Dominum Deum nostrum uidelicer in Deum Patrem & Filium & spiritum sanctum«. (O pravi veri v našega Gospoda Boga, in sicer v Boga Očeta in Sina in Svetega Duha.) Takoj za latinskim naslovom Trubar nadaljuje: »To našo pravo kerščansko vero so ty dvainaist sveti jogri našega Gospudi Jezusa Kristusa  iz Svetiga Duha inu pisma vkupe zlužili.«
Tako Trubar Apostolsko veroizpoved ne razdeli na tri dele ali člene, ampak  vsakemu od 12 apostolov »nameni« po en stavek (štuk), začenši pri apostolu Petru  in konča pri  S. Mathiažu (Mateju).
Kljub temu pa je vsebina te  »prave vere« vera v Boga-Očeta in Sina in Svetega Duha, posredno torej vera v Božje stvarjenje, odrešenje in posvečenje.

Besedilo Apostolske veroizpovedi

Verujem v Boga Očeta, Vsemogočnega,
Stvarnika nebes in zemlje.

Verujem v Jezusa Kristusa, Sina Božjega edinorojenega,
Gospoda našega, ki je bil spočet od Svetega Duha,
rojen iz device Marije, trpel pod Poncijem Pilatom,
bil križan, umrl in bil pokopan.
Šel je v smrtni kraj, na tretji dan je vstal od mrtvih,
šel v nebesa, tam sedi na desnici Boga Očeta, Vsemogočnega,
od tam pride sodit žive in mrtve.

Verujem v Svetega Duha, sveto vesoljno krščansko Cerkev,
občestvo svetih, odpuščanje grehov, vstajenje od mrtvih
in večno življenje. Amen  (Agenda Evangeličanske cerkve)

Le vera, ki se spreminja, je živa vera
(Kritične misli k besedilu Apostolske veroizpovedi)
Priznanje  vere pri vsaki Božji službi z besedami Apostolske veroizpovedi kaj hitro lahko zbudi vtis, da je krščanska vera  le potrditev  »nespremenljivih stavkov resnic«. Kdor pa se resno ukvarja z dvatisočletno zgodovino Cerkve in teologije, bo opazil, da se je predstava o veri, torej kaj vera pomeni, vedno spreminjala.  Spremembe so izraz živosti krščanstva, ki se odziva na izzive in vprašanja časa.  Tako nam novodobno izkustvo sveta kaže, da si Boga ne moremo  predstavljati kot »vsemogočno nebeško osebo«, ki posega v zgodovino in življenje posameznika. Zato sodobni verni ljudje govorijo  o Bogu  kot o »pravzroku vesolja«, kot o  »globinski razsežnosti vsega bivanja (vsake biti)«. O osebnem Bogu lahko govorimo samo v simbolnem in primerjalnem  smislu.
Krščanska vera se nanaša na zgodovinsko osebo Jezusa iz Nazareta, zato mora upoštevati zgodovinsko ozadje časa, v katerem je nastajala. Jezus je bil vključen v antično podobo sveta. Njegovo skorajšnje pričakovanje Božjega kraljestva je izostalo. Zaradi tega Jezusu ne moremo pripisovati  formalne avtoritete s pomočjo kristologije Bog-človek. Celo velikonočni evangelij ne more biti povod za to, da bi poudarjali Jezusovo božanskost (Jezus-Bog). Kar namreč oznanjamo kot Jezusovo vstajenje  ne moremo smatrati za odrešujoč dogodek ob koncu sveta, kajti dogodek ob koncu sveta, Jezusov ponovni prihod, vstajenje mrtvih, sodba  - vse to je izostalo.
Jezusu pa pripada »avtoriteta v izvrševanju«. Medtem ko nam odkriva globljo resnico, bomo od njega premagani.  Za sodobnega človeka  od zgodovinske Jezusove podobe ostaja v veljavi njegova naravna, nepristranska človeškost, po njem mu je omogočeno izkustvo milostnega Boga, dvojna zapoved ljubezni v koncentraciji  na bistveno in možnost začetka izpopolnjenega življenja.
Do enakega spoznanja pridemo, če pogledamo na razvoj predstave o Svetem Duhu in začetka krščanstva. Nova zaveza opisuje Sveti Duh v prvi vrsti kot človeku podarjen dar ali podarjeno moč, katera v njem deluje. Le v Janezovem Evangeliju zasledimo osebne poteze, ki se nanašajo na Sveti Duh.
Tudi triadične (trojne) oblike v Pavlovih pismih  ne poznajo  lastne božanske značilnosti.  V 1. Pismu Timoteju (5, 21)  »tretji položaj« (mesto Duha) zavzamejo celo »izvoljeni angeli«. Tudi  »vzorec krsta« (Mt. 28, 19)  ne moremo razumeti trinitarično (tri osebe).  »Vzorec krsta« je povzetek krstne kateheze (priprave na krst). Ta priprava je vsebovala: spreobrnitev k edinemu Bogu in Očetu, opredelitev za Jezusa in življenje z močjo Svetega Duha, življenje po Duhu.
V 2. in 3. stoletju izoblikovan nauk o Sveti Trojici poskuša judovsko-krščanski  monoteizem  povezati z grškim razumevanjem Boga.
Bog, kakor ga razume in razlaga grška filozofija, je nespremenljiv  in navzven (izven sebe) ne more delovati. Zaradi tega je bil potreben »drugi in tretji Bog«.  V nadaljnjem razvoju nauka  ali  učenja o Sveti Trojici sta bila Sin (Jezus Kristus) in Duh (Sveti Duh) razglašena  kot osebe enakega bistva z Očetom  in  temu nista več podrejena. Posledično odpade razlog za dosedanji zgodovinsko-odrešenjski nauk  ali učenje o Sveti Trojici.  Če je stvarjenje, odrešenje in posvečenje delovanje enega, edinega Boga (katero lahko človek lahko spozna v veri), potem je nauk o Sveti Trojici nepotreben, kajti postaja predmet teoloških špekulacij.
Nauk ali učenje o Sveti Trojici je izraz krščanske vere v določenem časovnem obdobju in ne more biti obveznost za današnji čas, za sodobnega kristjana.
Apostolska veroizpoved, ki je pomemben liturgični del evangeličanske božje službe, nas sicer povezuje z vsemi krščanskimi Cerkvami širom sveta in ima zato simbolično vrednost za edinost krščanstva.
Toda ta nespremenjena oblika vsebine krščanske vere ne sme biti zlorabljena tako, da jo mora vsak verujoči  sprejeti in pri tem v celoti izključiti svoj razum.
To seveda ne pomeni, da se moramo skupnega priznanja vere v celoti odpovedati.  Skupno priznanje vere, tudi apostolske veroizpovedi, ki je častitljive starosti, pa ne sme ostati le ponavljanje  davnih oblik verovanja. Zaradi verodostojnosti verovanja in same veroizpovedi se je v vsakem času in v vsakem obdobju potrebno  na novo truditi za njihovo vsebino in besedno formulacijo.
Iz zvezka »Zeitzeichen«  (Znamenje časa). Prevedel: Ludvik Jošar

Veroizpoved sodobnega kristjana

Verujemo v Boga, Očeta.
V vesolju občudujemo njegovo veličino.
V naravi lahko odkrijemo njegovo lepoto.
Mnogo kje ga lahko spoznamo kot Stvarnika,
toda za to nam on mora odpreti oči.

Verujemo v Jezusa Kristusa, našega brata.
V siromašnih jaslicah se je začela njegova pot,
s smrtjo na križu se je morala končati.
Z njegovim vstajenjem od mrtvih je Bog
povedal svoj da do njega in njegovega življenja.
On nam tudi v prihodnosti  kaže pot do Boga.

Verujemo  v Božji duh ljubezni.
V skupnosti kristjanov je ta duh navzoč.
Pri Božjih službah doživljamo njegovo moč.
Pomaga nam uresničevati ljubezen do bližnjega.
Po njem raste naša vera.   
                          (Kurt Rommel)

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |