VIZITKA

Evangeličanska cerkvena
občina Bodonci
Bodonci 6
9265 Bodonci
Slovenija
Tel.: 00 386 2 549 10 06
Fax: 00 386 2 549 12 95
E-mail:eco.bodonci@siol.net

MINI ANKETA

Bodonsko cerkveno občino tvorijo verniki iz

» Glasujem    » Rezultati ankete
E-NOVICE

Novice in obvestila o spremembah na portalu lahko prejemate na svoj elektronski naslov ...

» naročilo na novice

NOVICE

50 obletnica duhovništva - nagovor Ludvika Jošarja

06.12.2008

Dne 30.novembra smo v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti obhajali 50 obletnico duhovništva dveh duhovnikov Evangeličanske cerkve v Republiki Sloveniji, gospodov - Ludvika Jošarja in Gustava Skaliča. Ob tej priložnosti je gospod Jošar takole nagovoril občestvo, ki se je zbralo v lepem številu: 

Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga in deleštvo Svetega Duha z nami vsemi.

Svečano občestvo, sestre in bratje v Kristusu!
Starozavezni prerok, strokovnjaki za preučevanje Biblije ga nazivajo »drugi Izaija«, je v 40. poglavju  prerokove knjige zapisal: »Glas vpijočega ali glas kliče: v puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu. Vsaka dolina naj se vzdigne in vsak hrib in grič naj se poniža. Kar je vijugasto, naj bo ravno in grebeni naj bodo ravnina. Razodelo se bo Gospodovo veličastvo in videli ga bodo hkrati vsi ljudje, kajti Gospodova usta so govorila.«
Puščava, pustinja s polno raznolikosti in nevarnosti, je ena od prispodob za naše življenje.
Ko smo bili pred 50. leti štirje mladi kaplani  poslani izpred tega oltarja v to puščavo, torej v življenje, v svet v naši ožji domovini in takrat, če povem cerkveno-pravno  v našem senioratu, ker na določenem področju delovanja nismo bili samostojni, je ta puščava,  to življenje  izgledalo drugače kakor v obdobju, ko so bile zapisane te prerokove besede, pa tudi drugačno kakor izgleda danes.
Pa vendar puščava –  to pomeni – raznolikosti, nevarnosti so  vedno bile in bodo vedno ostale.
Med vsemi temi nevarnostmi in raznolikostmi  smo želeli »pripravljati pot Gospodu«, kot je to povedal glas vpijočega. Ne le zaradi Gospoda, ampak zaradi krone njegovega stvarstva, zaradi človeka, zaradi nas.
Ni nam bilo lahko, kajti pripravljati pot pomeni vlagati veliko truda, veliko žrtev. Razen tega pa nismo smeli pripravljati poti tam, kjer je to bilo potrebno, kajti takratni oblastniki so bili s svojo ideologijo  predolgo časa prepričani: v šolo in ostale vzgojne ustanove, v bolnišnice, v domove za oskrbovance, v vojsko, v zapore, v medije  in še bi lahko naštevali,  ne spada pripravljanje poti Gospodu. In oblastniki bi gotovo bili srečni, če take poti Gospodu nihče ne bi pripravljal. Velikokrat so se trudili to preprečiti tudi nam, takrat mladim kaplanom, in seveda tudi pozneje pri našem duhovniškem poklicu.
Pa vendar je bila naša drža podobna tisti, ki so jo nekoč v še večji »puščavi« pokazali naši reformatorji, ko so rekli: »tu stojim, drugače ne morem« (Luther), »stati inu obstati« (Trubar). Našteli bi jih lahko  še mnogo, mnogo več.
Kdor je želel in kdor je hotel, tisti nas je poslušal. Skupaj z njim smo pripravljali pot Gospodu, Njegovi besedi, Kristusovemu evangeliju, delitvam zakramentov. Morda  pa se nam je zaradi našega dela, zaradi opravljanja duhovniške službe v minulih 50. letih v našem času in prostoru  le posrečilo, da je dolina brezbrižnosti vsaj malo postala dolina odgovornosti  za lastno in za življenje sočloveka ter naše verske skupnosti.  Da sta se hrib in grič zamere, zapostavljanja, grobosti in nasilja, vsaj malo znižala in da ni več toliko vijug in grebenov med nami ljudmi.
Midva, ki sva smela doživeti današnji dan, sva srečna in hvaležna, da so minili časi, kakršni so bili pred 50. leti, pa tudi še preveč let pozneje. Nesrečna,  in to pomeni zaskrbljena pa sva, da se puščava življenja spreminja vedno bolj v goščavo. Lahko bi rekli v skoraj brezizhodni pragozd. To je goščava ideologij, nasilja, uživanja, izživljanja, pa tudi izobilja  in še več bi jih lahko navedli.
V tej goščavi, ki ne bogati kulturnega in odgovornega življenja v družbi, je ravno tako potrebno pripravljati pot Gospodu, kajti če te poti ne bo, in to poti vere, poti ljubezni, poti upanja, ki je Gospodova pot,  potem se kaj hitro lahko zgodi, da se uresniči črnogleda napoved francoskega antropologa, ki je zapisal: »Svet se je začel brez človeka in se bo brez njega tudi končal.«
Mi nismo bili in nismo tako črnogledi, kajti zaupamo, da ne obstaja samo tista pot, katero mi pripravljamo Gospodu, temveč da obstaja tudi njegova pot, kakor je to lepo zapisano v naši pesmi zaupanja Izroči svoje poti:« Poti imaš Ti mnoge in  sredstev polno tod. Je blagoslov za mnoge korak Tvoj vsepovsod. Ovirati ne more pri delu Te nihče. Po volji  zgodilo se Tvoji bo sveti vse.«
Da bi se zgodilo vse po Njegovi - Božji volji, to je prošnja in to je tudi zaveza, ne le oznanjevalcev evangelija, temveč vseh, ki tvorimo občestvo verujočih – torej Cerkev. In to naj bo želja vseh ljudi, kateri  želijo, da v njihovem življenju  vedno znova zagorijo sveče miru, veselja, zaupanja in upanja. Prva danes gori na adventen vencu in upamo, tudi v naših srcih. Amen
                          
                                                                                                                Ludvik Jošar

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |