VIZITKA

Evangeličanska cerkvena
občina Bodonci
Bodonci 6
9265 Bodonci
Slovenija
Tel.: 00 386 2 549 10 06
Fax: 00 386 2 549 12 95
E-mail:eco.bodonci@siol.net

MINI ANKETA

Bodonsko cerkveno občino tvorijo verniki iz

» Glasujem    » Rezultati ankete
E-NOVICE

Novice in obvestila o spremembah na portalu lahko prejemate na svoj elektronski naslov ...

» naročilo na novice

NOVICE

Razmišljanje ob pričetku adventnega časa

30.11.2008

Z današnjo nedeljo se je pričelo novo cerkveno leto. Danes smo vstopili v še eden adventni čas. Zunanjo simboliko adventa, ki je znana domala na vseh koncih sveta, adventni venec, vsi  dobro poznamo. Znana nam je simbolika zelenja, znana nam je simbolika štirih sveč, ki jih prižigamo od nedelje do nedelje in vse tja do Božiča. Preprosto zelenje in štiri sveče nam nekako sporočajo, da naj smo verni ljudje oaze človečnosti sredi mnogih puščav tega sveta, kjer zopet vse prične rasti.  Naj smo  sredi  temnega  tudi kot luči, ki zopet prinašajo novo svetlobo.
In to je tudi pomen in namen adventa, časa, v katerem se ljudje vsaj malo bolj, kot kadarkoli prej v cerkvenem letu, posvetimo duhovnosti. To je čas, ko nas božja beseda tudi malo močneje nagovori, čas, ko smo se še posebej prijetno počutimo  v družbi  s sočlovekom. To je tudi čas,  ko smo z veseljem zelenje in svetloba sredi puščave in teme, čas, ko smo  zelenica, ob kateri se ljudje  pogosto ustavijo, si odpočijejo, si načrpajo novih moči. Kako naj bi bilo drugače,  saj nam advent služi kot priprava na božične praznike, pa tudi  že sam mesec december je  tako ali drugače veseli mesec, kot  ga  radi večkrat pogovorno imenujemo. Mesec, ko se ljudje še posebej povežemo, ko si voščimo mnogo lepega, ko smo pogosteje skupaj, ko tvorimo eno vidnejšo skupnost.
Uvodoma smo danes prižgali prvo svečo na našem adventnem vencu. Ta prva sveča se imenuje mir. Mir je vrednota, o kateri nam ni potrebno posebej govoriti. Dobro nam je znano, kaj pomeni živeti v miru in kaj v nemiru. Dobro poznamo notranji mir in tudi notranji nemir. Ne bomo na širše razmišljali, kajti o taki vrednoti kot je mir, bi se dalo govoriti zelo na široko.  Zato raje prisluhnimo malo daljši zgodbi, ki nas v prispodobi mnoge vsak dan  spremlja in tudi na nek način v nas ustvarja mir ali pa tudi nemir.
Nekoč, pred davnimi časi, je bilo šest kep gline. Mojster lončar naj bi na svojem vretenu iz njih oblikoval cvetlične lončke, jih v peči dobro ožgal in nato prodal -  če je le mogoče dobrim ljudem.
Prva kepa gline je dejala: »Ne rabim nobenega lončarja. Sama se bom izoblikovala v močen in lep cvetlični lonček, le malo počakajte.«  Še vedno čakamo, ker ji  ni uspelo.
Druga kepa je rekla lončarju: »Rada bi postala res velik cvetlični lonec, da bi ga vsi občudovali.« Lončar se je potrudil, toda v tej kepi je bilo ravno toliko gline kot v drugih, zato je bil ta cvetlični lonec zaradi svoje velikosti zelo tanek in krhek. Zdrobil se je, še preden ga je pečar lahko dal v peč.
Tretja kepa gline je to videla in se je krohotala. »Jaz nikakor nočem biti večja kot sem v resnici,« je dejala. »Hočem pa biti lepa. Hočem, da me lončar okrasi z umetniškimi vzorci in risbami in da me pobarva s pisanimi barvami. Nočem biti čisto navaden in preprost lonec za  vrt.« In res jo je mojster obdelal čudovito in lepo, prav kakor je hotela. Zdaj pa se dolgočasi na polici v prodajalni. Nihče je ne mara, saj ni videti kot cvetlični lonček, pa tudi do pravega umetniškega videza  ji  še precej manjka.
Ko je mojster izoblikoval lonček iz četrte kepe, se je ta ustrašila in ni hotela v peč. »Tako strašno vroče je tam,« je vpila, »gotovo se bom raztalila,  počila,  razpadla ali kaj takega! Samo v peč ne!« In mojster jo je pustil v temnem kotu delavnice, da  nikoli ni videla sončnega dneva, kaj šele vrta z rožami.
Peta kepa se ni bala lončarjeve peči, mirno se je pustila položiti vanjo. Toda bila je zelo neprevidna, ker ni bila dovolj pregnetena in prečiščena. Ko se je temperatura v peči dvignila, so se zrna apnenca v njej razpočila, tako da se je lonček razletel na kose. Lončar jih je vrgel v smeti.
Kako pa je bilo  s šesto kepo gline? Zaupala je lončarju in sprejela, da se je z njo zgodilo vse, kar je imel lončar v mislih,  saj je vedel, kaj je dobro zanjo. In tako je iz nje nastal resnično pravi cvetlični lonček, ki je dolgo, mirno in srečno živel, saj je delal prav tisto, za kar je bil namenjen: veselil se je rož, ki so rasle v njem.
Sestre in bratje! Ljudje v življenju marsikdaj mislimo, govorimo, delamo in živimo drugače, kot je to za človeka določeno, drugače kot to uči božja beseda, drugače od božje volje, če povemo pobožno. Če premislimo o miru in nemiru lahko ugotovimo, da si  ljudje med sabo v življenju in medsebojnih odnosih  marsikdaj ustvarjamo mir, velikokrat pa tudi   nemir. Šesti lonček v zgodbi je dolgo služil svojemu namenu,  je dolgo, mirno in srečno živel, ker je delal prav tisto, za kar je bil namenjen: veselil se je rož, ki so rasle v njem.
Kar je bil lonček za rože, to je božja beseda za nas tudi pri vprašanju miru.  Kako naj torej mi živimo, da bomo imeli dolgo, mirno in veselo življenje – »tako, da ljubiš Gospoda, svojega Boga, da poslušaš njegov glas in da se ga držiš« nam pravi božja beseda. Ali če razmislimo drugače – kaj je bližje človeški naravi? Mir ali nemir? Prav gotovo mir. Veliko bolje se počuti človek, veliko bolj ustvarjalen je na vseh področjih, ko s sabo, v svoji notranjosti nosi mir. Šele takrat ga namreč lahko tudi deli.
Jezus je ob priliki povedal: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.« Tudi te njegove besede naj so nam vzpodbuda, da bo letošnji adventni čas tisti čas, ko bo Jezusova beseda med nami  navzoča v obilnejši meri, naj bo to čas, ki  bo pripomogel k temu, da bo med nami več miru in več pomirjenosti. Ali če povemo z Jezusovimi besedami – da bodo naše noge naravnane na pot miru.

Simon Sever, duhovnik

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |