VIZITKA

Evangeličanska cerkvena
občina Bodonci
Bodonci 6
9265 Bodonci
Slovenija
Tel.: 00 386 2 549 10 06
Fax: 00 386 2 549 12 95
E-mail:eco.bodonci@siol.net

MINI ANKETA

Bodonsko cerkveno občino tvorijo verniki iz

» Glasujem    » Rezultati ankete
E-NOVICE

Novice in obvestila o spremembah na portalu lahko prejemate na svoj elektronski naslov ...

» naročilo na novice

NOVICE

Potovanje v Bad Urach (18.-20.julij 2008): Vtisi Erike Hriberšek

Utrinek z druženja.

22.07.2008


Prijazen dopis z logotipom Evangeličanske Cerkve v Sloveniji s podpisom cenjenega gospoda škofa, mag. Geze Erniša  je bil videti povsem vsakdanji. Ob vljudni zahvali, da smo se odločili za to potovanje,  je bilo poudarjeno praznovanje 500. obletnice rojstva Primoža Trubarja v Zavodu Bad Urach, ki ga je pomagal ustanoviti prav  ta naš veliki slovenski reformator in naveden itinerar z namigom, da s sabo vzamemo kakšno slovensko kulinarično specialiteto.

Pa vendar udeležba na protokolarni meddržavni prireditvi Trubar, povezovalec slovenskega in nemškega naroda z ogledi kulturno zgodovinskih znamenitosti, povezanimi z njim, ni bilo navadno potovanje. Bilo je nekaj več. Nekaj takega, česar ni mogoče pripeti le k seznamu mojih dosedanjih potepanj po svetu, ampak bo postavljeno na piedestal mojih doživetij.

Vožnja iz Murske Sobote v Bad Urach (v 16. stoletju samo Urach), simpatično in slikovito mestece v pokrajini Baden–Württemberg v Zvezni Republiki Nemčiji je trajala dvanajst ur. Med potniki so poleg cenjenega gospoda škofa Geze Erniša, duhovnikov Simone Prosič Filip in Simona Severja, inšpektorjev posameznih cerkvenih občin, pevcev Mešanega mladinskega zbora Evangeličanske Cerkve v Sloveniji z zborovodjem gospodom Dejanom Praslom bili še gospod Geza Džuban, poslanec v Državnem zboru Republike Slovenije, gospod Rudi Cipot, svetnik v Državnem svetu Republike Slovenije in gospod Ludvik Novak, župan Občine Puconci.

Sprejem in prvi stik z našimi evangeličanskimi gostitelji je prisrčen, ko okrog 18. ure, kot je bilo predvideno, prispemo v Dietrich Bonhoeffer Haus v Bad Urachu. Da je to mesto resnično zaznamovano z očetom slovenske pisane besede začutimo takoj, ko vstopimo v večnamenski prostor, kjer nas pozdravi velik pano z zapisanim: »Primož Trubar, 500 let, 1508 – 2008; Vsem Slovencom gnado, myr, mylhost inu pravo spoznane božye skuzi Jezusa Kristusa prossim«

Po molitvi in večerji se namestimo v aparthotelu Qullenhof sredi zdraviliškega naselja, ki je nekoliko odmaknjeno od mesta. Večer je še mlad, zato se sprehodimo po okolici, ki poleg nastanitvenih kapacitet in terapevtske ponudbe preseneti še s svojo prvobitnostjo, nevsiljivo oblikovanostjo in urejenostjo. Eni s taksijem obiščejo mesto, drugi posedijo ob pivu, nekateri pa se odločijo za počitek, saj nas naslednji dan čaka vsebinsko bogata, a tudi naporna sobota.

Po zajtrku se zapeljemo v mesto in do ustanove Stift Urach, kjer bomo pravzaprav prisostvovali svečanostim, zaradi katerih smo prišli tako daleč. V njegovih posodobljenih prostorih je tudi prenočila polovica naših sopotnikov. Mestno jedro današnjega Bad Uracha z ohranjeno staro arhitekturo in nekaj sodobnimi zgradbami, ki so prilagojene starim, je vredno občudovanja. Prav tako Amanduskirche (cerkev Svetega Amanda), mogočna poznogotska bazilika, zgrajena med leti 1475 – 1500. Zavod in spominska obeležja, predvsem spomenik Primožu Trubarju na njegovem dvorišču pa poleg spoštljivosti izzovejo tudi ganjenost. Ravno tukaj je bil Primož Trubar soustanovitelj bibličnega zavoda, v katerem so postavili slovensko, hrvaško in cirilsko tiskarno. Težko je verjeti, da je lahko sin nekega malega naroda, preganjan in pregnan v njegov nigdirdom že pred skoraj pol tisočletja prav tukaj uresničeval svoje vizionarske sanje. Po krajši pobožnosti, kjer je v akustični baziliki zadonela tudi slovenska pesem v izvedbi našega zbora in nato skupno ubrano evangeličansko petje vseh prisotnih, smo prisluhnili bibličnemu razmišljanju duhovnika Klausa Sturma iz Stuttgarta z naslovom Moč iz besede. V tej najstarejši biblični ustanovi na svetu je spregovoril ravno o tem, o Trubarju kot teologu zatirane evangeličanske manjšine v Sloveniji, ki je v svoji lastni ustanovi med leti 1561 -1565 natisnil prevode reformacijskih spisov in delov Biblije v latinici, glagolici in cirilici. V svoji intelektualni in duhovni širini je hotel s knjigo prodreti celo do sedeža osmanskega cesarstva, saj je bil prepričan, da proti Turkom ni drugega orožja, kot je Biblija z živo božjo besedo. Gospod Sturm je ta Trubarjev projekt miroljubnega osveščanja ocenil za vizionarstvo. Danes je v Nemčiji povsem normalno sobivanje in vzajemno spoštovanje kulture muslimanov in kristjanov. In na nek način je tudi samostojna država Slovenija ter njeno mesto v Evropi posledica Trubarjeve misli: stati inu obstati in to z edinim pravim orožjem – z besedo in kulturo.

Po svečanosti so bile organizirane štiri delavnice na temo Trubarja, vendar smo se vsi popotniki iz Slovenije odločili, da namesto sodelovanja v njih obiščemo dve pomembni postaji Trubarjevega nigdirdoma. Najprej Derendingen, kjer je zadnjih dvajset let deloval v cerkvi Svetega Gala kot evangeličanski duhovnik, pisatelj in prevajalec. Tam je umrl leta 1586 in bil pokopan z velikimi častmi. Peljemo se ob reki Neckar. Spremljata nas gospoda Ulrich Hirsch in Klaus Schmidt. Poleg mesta Reutlingen smo opozorjeni na Metzingen, kjer domuje večina svetovnih tekstilnih blagovnih znamk (Hugo Boss, Lacoste, Accessoires, Ralph Lauren …) .

V Derendingenu nas pričaka duhovnik Schweitzer, ki se predstavi kot 31. naslednik Primoža Trubarja. Cerkev izžareva neko posebno pozitivnost, mir in spokojnost. Kot da je v njej na nek način še vedno prisoten Primož Trubar, ki tokrat zadovoljno opazuje svoje Lube Slovence, tiste Slovence, ki so stali inu obstali kot neposredni nasledniki njegove protestantske miselnosti in ki sedaj v njegovi cerkvi pojejo slovenske pesmi. Brez njega jih ne bi! K prisrčnemu in sproščenemu vzdušju poleg pevcev z zborovodjem Dejanom pripomoreta še simpatičen Trubarjev naslednik in naš cenjeni in spoštovani gospod škof, s predstavitvijo očeta slovenske književnosti in njegovega delovanja v tem kraju. Cerkev Svetega Gala ima tudi več obeležij, ki govorijo o njegovem pomenu. Eno od lepih presenečenj so tudi izvodi Evangeličanskega lista v slovenščini. Domačnost te prijetne cerkve zvabi predvsem naše mlade popotnike in pevce na kor, kjer med drugim raziščejo tudi orgle. Naenkrat se ob Jernejevi spremljavi po vsej cerkvi spontano razleže petje Trdnega gradu. Ganljivo doživetje, ki bo zapisano med lepša v mojem življenju!

Naši nemški gostitelji tudi tokrat poskrbijo za presenečenje in nas povabijo na kosilo v enega od svojih evangeličanski centrov. Od tam nas pot vodi v Tübingen, univerzitetno mesto, ki je povezano s številnimi znanimi osebnostmi kot so filozof Friedrich Hegel, znanstvenik Johannes Kepler, Lutrov naslednik Philip Melanchton in še mnogi drugi. V zgodovino Tübingena pa je zapisan tudi Primož Trubar, saj je ravno v tem mestu natisnil prvo slovensko knjigo Abecednik in Katekizem  (v gotici). Sprehod po tem kraju duhovnosti in še posebej mimo stavbe, kjer smo Slovenci dobili svojo tiskano besedo, nas napolni s posebnimi občutki. Ves stari del mesta je zaradi arhitekture in temu primernega sobivanja ljudi, dobesedno čudežen. Posebno doživetje pa je obisk Evangeličanskega zavoda Tübingen, ki se nas še posebej čustveno dotakne, saj je med drugim vezan tudi na del študija teologije naše duhovnice Simone. Sprejmejo nas prijazni študentje, ki nas popeljejo po velikanski stavbi, ki je ob nastanku bila samostan Bosonogih Avguštincev, nam sproti razlagajo njeno zgodovino ter povedo marsikaj o redu, navadah in obveznostih nekdanjih študentov  Vidimo jedilnico, ki je bila od nekdaj kraj srečevanja in druženja. Pogledamo iz prvotne biblioteke preurejeno kapelo z zanimivimi orglami in nenavadnim sodobno oblikovanim razpelom. Pokažejo nam srednjeveški zapor za študente, ki so bodisi kršili hišni red ali se zunaj ustanove vedli za tiste čase neprimerno, z dvorišča pa vidimo tudi okno nekdanje študentske sobice naše spoštovane, prijazne in iskrive duhovnice Simone. 

Po vrnitvi v Stift Urach je tam že vse pripravljeno za začetek Truberfesta oziroma praznika te ustanove, ki je posvečen spominu tega velikega moža. To je vsebinsko bogato, sproščeno in srčno druženje dveh narodov, ki ju je povezal prav Primož Trubar. Protokol, ki ga izpeljeta gostiteljica in domača duhovnica gospa Hartmannova ter naš cenjeni škof Erniša, ni tog. Čeprav je vse predvideno, je potek spontan, neprisiljen, prisrčen. Nemški duhovnik pred prisotnimi razvije zanimivo hipotezo o izvoru in potovanju Biblije, ki nam jo pokaže, v njegove kraje.  Za kulturne užitke poskrbita Posaunenchor Bad Urach (Orkester pozavn) in naš pevski zbor. Program je lahkotnejšega žanra, vendar vrhunsko izveden. Nadvse simpatična je gledališka improvizacija Trubarjevega obiska naše prireditve, pa avkcija umetniške slike in licitacija prekmurske šunke, ki ju izpelje župan mesta Bad Urach. Šele v družabnem delu opazimo, da smo namig našega cenjenega škofa, da s sabo vzamemo kakšno domačo kulinarično specialiteto, vzeli zares. Vsebine škatel, ki smo jih dopoldne oddali v skupno uporabo so bile očitno več kot bogate. Mize, ki so jih lično pripravili naši gostitelji so se skupaj z njihovimi šibile od vseh mogočih slovenskih dobrot: salam, šunke, ocvirkov, zaseke, rženega kruha, vrtankov, orehovih in makovih potic, vseh vrst pogačic in suhih keksov. Na drugi strani dvorišča je bil postavljen pravi vinotoč s slovenskimi vini, radensko slatino in domačimi žganji. Sproščeno druženje z domačini sta poleg bogate kulinarične ponudbe popestrila še nastop domače folklorne skupine in obisk tiskarskega mojstra Janeza, ki je gostitelje obdaril s svojimi izdelki na temo Trubarja. Pravo vzdušje pa so naredili mladi pevci, ki so s petjem slovenskih ljudskih pesmi ob spremljavi harmonike zborovodje Dejana izzvali vsesplošno rajanje, potem pa še sami zaplesali sotiš.

Prav lepo je slišati, kako se marsikdo trudi naučiti se vsaj nekaj slovenskih besed. Poslovimo se v želji po ponovnem snidenju, ki bo naslednjič v Sloveniji. Nekateri ostanejo na prireditvah, ki potekajo tudi v mestu Bad Urach, drugi odidejo spat.

Nedeljsko dvojezično bogoslužje pomeni vrhunec slovesnosti. Ob sodelovanju vseh duhovnikov v cerkvi Svetega Amanda spet zadoni sakralna glasba: mogočnost fanfar, ubrana slovenska zborovska pesem in spontano petje vernikov v obeh jezikih. Po pridigi, ki jo opravi domača duhovnica Hartmannova sledi še slovenska pridiga našega cenjenega škofa. To je svojevrstno doživetje, ki bi moralo ostati zapisano v analih slovenske zgodovine. S samo njemu lastno retoriko, se nas vsebina pridige dotakne v vsem, kar izreče. Zgoščeno in nevsiljivo. O Trubarju in njegovi dediščini. O nas, slovenskih evangeličanih, ki smo ostali zvesti tej dediščini. O nas, ki si zaslužimo priznanje za zgodovinsko vlogo pri ohranitvi slovenske kulture in slovenskega naroda.

V sklopu božje službe sledi še blagoslovitev hčerke duhovnika Klausa Schmidta, ki odhaja na enoletno humanitarno delo v Brazilijo in povabilo gostiteljev, da verniki namenijo prostovoljne prispevke za pomoč ljudem v Sloveniji, ki jih je pred dnevi prizadelo hudo neurje s točo.

Z recitacijo kitice iz Prešernove Zdravljice, Žive naj vsi narodi … nas gospod škof pred Trubarjevim spomenikom na dvorišču pred cerkvijo še enkrat opomni na veličino očeta slovenske kulture. Tudi Zdravljice še enega od velikanov slovenske poezije in današnje slovenske himne ne bi bilo, če ne bi bilo Primoža Trubarja.  Pred spomenikom z zanosom zapojemo našo slovensko himno in nato še Trdi grad.

Preden se odpravimo na dolgo pot proti Soboti, ko se vmes ustavimo še pri novem nogometnem stadionu v Münchnu, končamo srečanje še s skupnim kosilom na dvorišču Stift Urach. Za slovo se zborovska mladež povzpne po več kot 200 stopnicah na vrh cerkvenega stolpa od koder zadoni slovenska pesem. Morda ravno to dejanje zagotavlja, da po zaslugi Trubarja in njegovih naslednikov slovenska kultura ne more izumreti. Da bodo slovenski evangeličani še naprej stali inu obstali tudi zaradi te mladosti na vrhu cerkvenega stolpa, ki se ponovno vrača k petju lepih evangeličanskih pesmi, da bodo stali inu obstali zaradi srčnosti, ljudskosti in intelektualne širine duhovnikov kot sta Simona in Simon, stali inu obstali pa bodo tudi zaradi človeka, ki vodi našo Slovensko evangeličansko cerkev, cenjenega gospoda škofa Geze Erniša.


Erika Hriberšek, v juliju 2008              

 

 

 

Mladinski pevski zbor.

Trubarjev spomenik pri cerkvi Sv. Amanda v Bad Urachu.

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |