VIZITKA

Evangeličanska cerkvena
občina Bodonci
Bodonci 6
9265 Bodonci
Slovenija
Tel.: 00 386 2 549 10 06
Fax: 00 386 2 549 12 95
E-mail:eco.bodonci@siol.net

MINI ANKETA

Bodonsko cerkveno občino tvorijo verniki iz

» Glasujem    » Rezultati ankete
E-NOVICE

Novice in obvestila o spremembah na portalu lahko prejemate na svoj elektronski naslov ...

» naročilo na novice

NOVICE

Družina in vzgojni stili

09.02.2008

Družina je skupina, ki je za vsakega človeka najpomembnejša. Daje nam smernice, kako ravnati, čustvovati, razmišljati, komunicirati, celo kako zaznavati druge,  svet in sebe. Posameznik se v družini razvija biološko, socialno, duhovno in prav zato je družinsko okolje glavni dejavnik v osebnostnem razvoju človeka. Kar je v posameznikovem življenju najbolj dragoceno, bi morala poosebljati družina, in sicer prostor, družbo, duhovno srečo, materialno zadovoljstvo in še kaj.
Vsaka družina bi morala izpolnjevati tri vrste nalog:
- temeljne (hrana, zaščita, čustvena podpora, ljubezen in razumevanje)
- razvojne (vsestranska rast, skrb za izobraževanje)
- prilagoditvene (družina naj bi delovala kot blažilec in uravnalec stresnih dogodkov)

Večina raziskovalcev pa vse te naloge in vloge družine povezuje s t. i. vzgojnimi stili, torej s tem, kako starši nadzorujejo vedenje otrok in kako postavljajo pravila v družini. Pa si oglejmo nekaj vzgojnih stilov:

AVTORITARNA VZGOJA
je tista, ki je osnovana na podrejanju staršem. Pri takšni vzgoji so v ospredju zahteve staršev in pričakuje se, da jih bo otrok izpolnjeval, včasih celo brez spraševanja in kritične presoje.
Najpogostejše posledice izredno avtoritarne vzgoje so:
- otrok se zelo zgodaj začne upirati staršem
- postaja pretirano prilagodljiv, ne upošteva več svojih lastnih želja in potreb, vedno znova hoče ustreči drugim

POPUSTLJIVA VZGOJA
Pri taki vzgoji je otroku dopuščeno vse, skorajda brez omejitev. Celo takrat, ko so neke meje in zahteve postavljene jih otroci brez sankcij kršijo in spreminjajo glede na svoje potrebe. Omejitev torej ni ali pa starši pri njih ne vztrajajo. Tako lahko tudi, ko so meje postavljene, nimajo za otroka nobenega pravega pomena.
Rezultat takšne vzgoje je otrok, ki je pretirano razvajen in nesocialen. V resničnem svetu ima takšen otrok veliko konfliktov.


DEMOKRATIČNA VZGOJA
V demokratični vzgoji prevladujejo vrednote, ki se navezujejo na enakost, svobodo in hkrati na odgovornost. Za ohranjanje  teh vrednot družina izbira pravo ravnotežje med popustljivostjo  in elementi avtoritarnosti. Starši vztrajajo pri tem, da otrok meje spoštuje. Meje se spreminjajo glede na otrokovo razvitost, zrelost, sposobnosti, samostojnost,…
Vzgoja ne temelji na podrejanju, temveč predvsem na dogovarjanju.

KAOTIČNA VZGOJA
V sodobnih teorijah vzgoje ugotavljajo, da je ta stil vzgoje najbolj neučinkovit in celo škodljiv. Pri tem načinu vzgoje se pojavlja cel spekter vzgojnih stilov: od avtoritarne do popustljive, ki pa se stalno spreminjajo.
V vzgojnem stilu staršev ni prav nobene stalnice, da otrok nima nobene prave orientacije, kaj naj bi počel in česa ne. Nekaj, kar je v nekem trenutku dovoljeno, morda celo spodbujano, je lahko že v naslednjem trenutku kaznovano.

VZGOJNA BREZBRIŽNOST
ali zanemarjanje se pojavlja, ko  starši niso sposobni ali ne znajo vzpostavljati čustvenega odnosa s svojim otrokom.

Kakšna je bila družina nekoč in kakšna se zrcali v sodobnem času? Se družina nekoč in danes razlikuje? Česa v sodobni družini več ni najti?

Slovensko družbo in s tem tudi družino so v zadnjih desetih letih doletele velike spremembe, izgubile so se tradicionalne vrednote.
Struktura družine se je pri nas v zadnjih petdesetih letih, tako kot tudi struktura družbe, močno spremenila. Slovenska družina je doživela veliko pretresov, ki so pustili sledi. Te spremembe se v družinskih razmerjih kažejo na poseben način. Izgubile so se vrednote, ki so bile nekoč značilne za družino, novih vrednot, ki bi nadomestile prejšnje, pa na obzorju ni videti. Včasih je bila družina razširjena, velikega pomena zanjo so bile sorodstvene vezi. Na otroke so pazile stare mame, tete, sestrične, danes pa več ni tako. Mlade družine se pogosto selijo ali pa nimajo varne materialne podlage. Stiki s sorodniki se izgubljajo, na otroke pazijo varuške ali pa so v vrtcih.


Starši smo v današnjem  svetu v nezavidljivem položaju. V svetu, ko na otroka in mladostnika pretijo številne nevarnosti, je težko izbrati pravi način, kako otroka voditi mimo vseh preprek in čeri.  Velikokrat se zgodi, da zaradi pomanjkanja časa in preutrujenosti nismo dosledni in popuščamo otrokom.
Najbolj težavno je prav gotovo obdobje odraščanja, kajti potrebe otrok se v tem času spreminjajo. Otroci odraščajo in se učijo tako, da preskušajo svoje meje. Ravno postavljanje meja je eden najpomembnejših dejavnikov v odnosu med starši in otroki, še zlasti v njihovem najstniškem obdobju. Otroci nenadoma postanejo uporniški. Sprašujemo se, kaj smo storili narobe?
Ravno na tej stopnji odraščanja veliko odnosov med starši in otroki odpove.
Pomembno pri tem pa je, da otroku postavimo meje, hkrati pa ohranimo dobre odnose. Ravno to pa je velikokrat  najtežje, kajti zmanjka nam potrpežljivost, vztrajnost in doslednost.
Meje so pravzaprav tisto, kar uporabljamo, da v odnosih z drugimi poskrbimo zase in skušamo v življenju ohraniti nekaj reda.
Pomembno je, da tudi otroci prevzamejo svoj del odgovornosti, da vedo, kaj je njihova naloga in njihova vloga. Starši ne moremo biti odgovorni za prav vsa otrokova dejanja. Za konec naj navedem nekaj misli, ki jih je zapisala avtorica Bluesteinova, ki se ukvarja s problematiko odraščanja:
- Starši so otrokom podarili življenje, ne morejo pa živeti namesto njih.
- Lahko jim dajo smernice za življenje,  ne morejo pa jih voditi po vseh poteh.
- Lahko jim dovolijo svobodo, ne morejo pa odgovarjati za njihove odločitve.
- Lahko jim svetujejo, ne morejo pa izbirati prijateljev namesto njih.
- Lahko jim povedo o nevarnostih alkohola in drog, ne morejo pa jim namesto njih reči ne.
- Lahko jih naučijo razlikovati med dobrim in slabim, ne morejo pa se odločati namesto njih.

In ne pozabimo:  kakršen koli je otrok, nikoli ne smemo pozabiti, da smo starši svojega otroka do konca življenja, pa naj se zgodi karkoli.  

Zdenka Jelenovec, inšpektorica

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |