VIZITKA

Evangeličanska cerkvena
občina Bodonci
Bodonci 6
9265 Bodonci
Slovenija
Tel.: 00 386 2 549 10 06
Fax: 00 386 2 549 12 95
E-mail:eco.bodonci@siol.net

MINI ANKETA

Bodonsko cerkveno občino tvorijo verniki iz

» Glasujem    » Rezultati ankete
E-NOVICE

Novice in obvestila o spremembah na portalu lahko prejemate na svoj elektronski naslov ...

» naročilo na novice

NOVICE

Glasba v času reformacije na Slovenskem

27.01.2007

Slovenski knjižni jezik je zrasel na temeljih protestantizma. V 16. stoletju smo se začeli Slovenci oblikovati kot narod s svojim jezikom, s svojo kulturo in s svojim šolstvom. Začetnik slovenskega jezika in slovenske književnosti je bi Primož Trubar, ki je po protestantskih idejah, da naj bodo verske knjige v ljudskem jeziku, pričel pisati slovenske knjige.

V tem času pa se je začelo tudi glasbeno življenje v »domačem« jeziku, kajti  pri protestantih  je bilo zelo priljubljeno tudi petje. Avtor prve slovenske knjige, Primož Trubar, je bil tudi tu glavni ideolog,  kar dokazujejo njegove misli o glasbi, ki jih je velikokrat izpovedal. Zavedal se je, kakšen pomen ima glasba pri širjenju in utrjevanju protestantskih idej. Imel pa je tudi dovolj glasbene izobrazbe, ki si jo je pridobil v času šolanja. Leta 1574 je Trubar zapisal:
»Gospud bug hoče nekar le samuč skuzi tu pismu, pridigovane inu te s. zakramente, temuč s tejm petjem, te ludi h pravi veri perpraviti…«

Trubar se je zavedal, da so za spodbujanje petja pri vernikih potrebne pesmarice.
Na Slovenskem so se  reformatorji srečali z istimi problemi kot na Nemškem, le da je bilo nam lažje, ker smo so nam bile na voljo izkušnje in dosežki nemških reformatorjev. Tudi Luther je glasbi pripisoval velik pomen. Bila je bistveni del protestantskega bogoslužja.
Njena vloga je bila precej drugačna kakor v katoliški cerkvi. Tam je bila omejena na glasbeni kor, ki je bil ločen od vernikov in z njimi povezan le posredno, kajti uporabljal se je latinski jezik.

V protestantski cerkvi pa so peli vsi verniki, kajti reformatorji so uvedli enoglasno petje vsega občestva, in to v ljudskem jeziku. Vsebino tekstov so lahko razumeli in jo brez težav doživeli. Tako so se verniki neposredno udeleževali bogoslužja. Zaradi takega pomena enoglasnega petja je razumljivo, zakaj je imelo petje v protestantski liturgiji prednost pred drugimi glasbenimi oblikami.

Reformatorji so že od vsega začetka mislili na to, kako bi uresničili načrt  in v božjo službo vpeljali glasbo, v prvi vrsti petje.  Zglede so dobili na Nemškem, vendar so jih morali prilagoditi potrebam svojih vernikov. To so tudi načrtno izvedli.
Da so melodije potrebne, je upošteval že Catechismus, iz leta 1550, ki je v svojem drugem delu prinesel šest pesmi z melodijami. Trubar pa je snoval tudi pesmarico, ki je bila za slovensko protestantsko cerkev nujno potrebna. Leta 1567 jo je tudi izdal, z naslovom Eni psalmi. Prvi natis je doživel nadaljnje izdaje (1574, 1579, 1584 in 1595), vsaka od njih pa je bila popolnejša in obsežnejša.
Glavni in najvažnejši viri za napeve v pesmarici Eni psalmi, so bile nemške pesmarice. Pri tem so morali upoštevati še slovenske vire, napeve, ki so večinoma izhajali iz srednjeveške slovenske duhovne pesmi.
Teksti te pesmarice, ki je prvič uporabila slovenski jezik, so se večinoma nanašali na cerkvene praznike. Vsebovala je tudi  pesmi, ki so se pele ob krstu, poroki, smrti in raznih drugih pomembnejših priložnostih vsakdanjega življenja. Ta pesmarica pa je imela tudi pesmi, katerih besedila so branila reformacijo. Naperjena so bila proti papežu, potuhnjenim učiteljem in proti vsem, ki so nasprotovali reformaciji. Manjkala ni niti Luthrova pesem Ein feste Burg ist unser Gott, ki jo je iz nemščine prevedel Dalmatin.

Reformatorji so mislili na vse, kar bi lahko služilo utrjevanju novega nauka. K temu so spadale tudi pesmi, ki naj se pojejo zjutraj,  zvečer ali po jedi, pa tudi take, katerih besedilo je bila molitev zoper Turke.

Pesmarice niso obsegale samo besedil, ampak so imele tudi melodije. Za prvo, ki se ni v celoti ohranila, ni točno znano, koliko jih je bilo. Znani pa so podatki za naslednje izdaje, npr. izdaja iz leta 1574 je imela 35 melodij.

Besedil je bilo več kot melodij, te pa so bile seveda potrebne za vsako besedilo. Težavo so reformatorji rešili tako, da so besedilom brez melodij pripisali, naj se pojejo po melodiji kake druge pesmi. Taki primeri so v vsaki izdaji, tudi v tej, ki jo uporabljamo v današnjem času. Dve različni besedili se lahko pojeta na isto melodijo.
Skoraj vse melodije slovenskih protestantskih pesmaric so spevne, oblikovane v jasnih, prijetno zvenečih linijah.  Biti so morale ljudske, da se verniki od njih ne bi odvračali, ampak so jih morale pritegniti. Tudi glasovni obseg je moral biti manjši, ki pevcem ni povzročal težav in so ga lahko obvladali.
V slovenskih protestantskih cerkvah pa se je oglašalo tudi petje, ki so ga podpirale orgle. Enoglasno petje so spremljali tudi drugi instrumenti, zaslediti pa je bilo mogoče tudi večglasno petje.  Za to pa je že bilo potrebno znanje, torej so bili temu kos le tisti, ki so obiskovali šole.

Poleg cerkvene glasbe, ki je imela vsekakor prednost, so protestanti na Slovenskem gojili tudi posvetno vokalno in instrumentalno glasbo. V 16. stoletju so bili v Ljubljani v rabi razni instrumenti, protestanti pa naj bi radi tudi plesali. Tudi na tem področju so se verjetno zgledovali po nemških protestantih, ki so bili glede posvetne glasbe širokosrčni.

Sklenemo lahko, da v času reformacije na Slovenskem svojih začetkov nista  doživela samo jezik in književnost, ampak tudi glasbeno življenje v slovenskem jeziku.  Ugotovimo lahko, da so bila v času reformacije  glasbena prizadevanja v slovenskem prostoru raznovrstna:  zajemala so cerkveno in posvetno glasbo, vokalno in instrumentalno. Glasba je imela velik pomen pri utrjevanju novega nauka, pa tudi velik vpliv na duhovno življenje slovenskega človeka. Glasbena aktivnost je dosegla pravi razcvet, kakršnega  slovenska dežela dotlej ni poznala.

Sprva skromni rezultati so postajali čedalje bolj bogati. V nadaljevanju bi bili gotovo še bogatejši, toda njen čas je bil omejen, ni ji bilo usojeno daljše življenje  in tako ni imela priložnosti za nadaljnji razvoj. Zato vseh panog ni mogla razviti enakomerno: cerkveno petje je bilo bolj razvito kot posvetno, vokalno bolj kot instrumentalno, enoglasno bolj kot večglasno.

Tudi v današnjem času se evangeličani zavedamo pomena glasbe, tako pri bogoslužju in cerkvenih obredih, kakor tudi v posvetnem življenju.  Zavedamo pa se tudi, da je glasbeno življenje v naših cerkvah naša šibka točka in jo poskušamo reševati na različne načine. Želimo, da bi nam bile »muze« v prihodnosti bolj naklonjene, da bi  glasba nasploh v naših cerkvah prijetno in lepo zvenela, kajti že reformatorji in Trubar so glasbi pripisovali velik pomen. Primož Trubar je ob neki priložnosti  med drugim zapisal:
» … moji lubi Krajnci inu Sloveni, pujte le-te pejsni v cerkvi, doma inu na puli zastopno iz srca, rezmislite, kaj vsaka beseda, viža oli štima v sebi drži. Perložite h tim besedom cilu srce, molite, prosite, hvalite prov Boga! Inu de po tih besedah, kr so v tih pejsnih, verujte, Bogu služite, vaš stan inu leben  pelajte inu držite.«

                                                              Zdenka Jelenovec, inšpektorica

Copyright © ECO Bodonci | production: Creativ, Novi mediji d.o.o. |